Škandal slovenskega sodstva: kako so sodniki uničili podjetnika Korošca in ga z družino pripeljali na socialno dno

Korošec (iz Zgornje Polskave pri Slovenski Bistrici) je bil lastnik gradbenega podjetja Angrad, toda ob enem od projektov je leta 2007 prišel v spor z investitorjem. Niso mu izplačali denarja, češ da del ni dobro opravil. Okrožna sodnica v Kranju Marjana Grašič je izdala dve neutemeljeni začasni odredi, s katerima mu je onemogočila prodajo že zgrajenih hiš. To je storila (tudi) na podlagi nestrokovnega izvedeniškega mnenja Jožeta Stoparja.

Pravdo z investitorjem je Korošec po več letih sicer dobil, vendar je bila njegova firma uničena. Skozi vse instance je terjal odškodnino od države, vendar so jo venomer odrekli. Sramotno vlogo so odigrali sodniki Darja Novak Krajšek, Janja Roblek in Miodrag Đorđević. Na koncu ga je iz formalnih razlogov neutemeljeno zavrnilo vrhovno sodišče, na ustavnem sodišču pa zadeve sploh niso vzeli v obravnavo. Enako na ESČP.

Korošec je povsem obupan, od državnih organov sliši le obljube, da naj bi nekaj storili, vendar od tega ni nič. Odškodnine ni. Predložil nam je ugotovitve nekdanje varuhinje človekovih pravic Vlaste Nussdorfer.

Ta je pred dvema letoma in pol na ustavno sodišče poslala pisno mnenje (intervencija amicus curiae) v zadevi Koroščeve ustavne pritožbe. V mnenju je poudarila, da je vrhovno sodišče pri odločanju o reviziji primera spregledalo okoliščine, ki bi bile pomembne za konkretno ustavno sodno presojo. Opozorila je, da je bila odločitev vrhovnega sodišča (to je revizijo zavrnilo) pretirano formalistična in ni upoštevalo vseh stvari.

Vrhovno sodišče se je celo pri tem odmaknilo od sodne prakse, ki bi v tej zadevi bila v prid Stojana Korošca. Nussdorferjeva je bila ostra: vrhovno sodišče sploh ni navedlo nobenih razlogov za odstop od na novo uveljavljene lastne sodne prakse, »kar že samo po sebi kaže na samovoljnost«. Žal pa tega ustavno sodišče ni upoštevalo in ustavne pritožbe vsebinsko ni obravnavalo.