Politična kultura po dobrih treh desetletjih tranzicije je pri nas še vedno zelo nizko, politični diskurz pa povsem zastrupljen. Do radikalizacije je prišlo na levi in desni. Najbolj glasni na eni in drugi strani prevpijejo tiste na sredini, bolj zmerne. Razkol in politika izključevanja koristi enim in drugim skrajnežem. Napajajo se med sabo, enih brez drugih ni. Toksično politično okolje uničuje normalnost. Težko je najti že kandidata za ministra, saj se kompetentni posamezniki teh funkcij otepajo kot hudič križa.
S politiko se pri nas ukvarjajo večinoma samo še luzerji, drugo- in tretjerazredni posamezniki, ki bi bili na kadrovskem trgu drugače socialni problem. Poglejte trenutno sestavo parlamenta, pa še kako prej. Isto velja za ministrske ekipe. Tudi predsednik vlade je lahko že vsak, odkar je pred desetletjem na premierski položaj prišla Alenka Bratušek. Priča smo negativni kadrovski selekciji. Prosperirajo nesposobni, a poslušni. Ohranja se status quo, ker dejansko stanje, ko vsi po malem ribarijo v kalnem, še najbolj koristi privilegirani eliti.
Zadnja razprava o položaju romske skupnosti v jugovzhodni Sloveniji je še eden od primerov političnega izključevanja, ko vladajoči na državni ravni ne poslušajo županov in civilnih iniciativ. Čeprav so lani, ko so njihove predloge zavrnili, obljubljali svoje rešitve, jih še vedno ni od nikoder.
Namesto njih pa nekatere poslanke največje stranke Gibanja Svoboda le papagajsko ponavljajo skrajno levičarske zmerljivke Dolenjcev z rasisti. Še nekdanjega kočevskega župana, novoizvoljenega evropskega poslanca Vladimirja Prebiliča, ki zagotovo dobro pozna romsko problematiko, so zdaj popljuvali v »njegovi« Vesni, ker si je drznil povedati svoje mnenje o Romih brez dlake na jeziku.
Na naslednjih parlamentarnih volitvah bodo državljani vladi za vse te »bisere« izdali račun. Situacija bo gotovo drugačna kot leta 2022; ne bo več dovolj strašenje z Janšo. Kaj vse je slednji počel med epidemijo, pa so že zdaj pozabili
Gibanje Svoboda po več kot polovici mandata še vedno ni postalo prava politična stranka in še naprej bolj kot ne, sodeč po sestavi poslanske skupine, spominja na skupino pritepencev z vseh vetrov. Ki običajno nimajo svojega mnenja, če pa ga že imajo, pa je to enako, kot ga ima najmanjša koalicijska partnerica, skrajna Levica.
Sodeč po slišanem za parlamentarno govornico, bi se najmanj polovica poslanske skupine Svobode lahko mirno prepisala kar v Levico. Vprašanje, koliko poslancev je sploh še politično zvestih Robertu Golobu. Postali so že tako prevzetni, da kar sami predsedniku vlade izbirajo ministre, in to kar iz svojih vrst. Poznamo zgodbo, kako je poslanka Svobode Mateja Čalušić postala ministrica za kmetijstvo. Zdaj pa bi novi obrambni minister menda rad postal celo politično nezrel, leta 1999 rojen Lenart Žavbi, sicer polbrat urednika Mladine Grege Repovža.
Da po vsej blamaži z nakupom 13 tisoč prenosnih računalnikov, ki sta jo zdaj raztrgala tako računsko sodišče kot KPK, predsednik vlade Robert Golob še kar zaupa ministrici za digitalno preobrazbo Emiliji Stojmenovi Duh, je gotovo onkraj politične pameti. Da slepo zaupa političarki, ki je na zadnjih državnozborskih volitvah neuspešno kandidirala za poslansko na listi SD, socialdemokrati pa so jo nato ob sestavljanju vlade posodili Gibanju Svoboda, kjer jo danes pred drugo interpelacijo še edini javno branijo, medtem ko jo poslanci SD in Levice že v prvo niso, saj so bili ob glasovanju odsotni ali se vzdržali.
Razočaranje je tudi prvi paket davčne reforme, ki jo je predstavil finančni minister Klemen Boštjančič. Namesto razbremenitve plač, kar je obljubljal Golob, spet zvišujejo davke in stiskajo vrat samostojnim podjetnikom. Gospodarska združenja so na nogah, roke pa si veselo manejo spet v Levici, saj Boštjančič sledi njihovi agendi, ki je sovražno naravnana do gospodarstva. »Štempljanje« ni bilo dovolj, zdaj bodo, prosto po levičarskem skrajnežu Mihi Kordišu, podjetnike »obrali do zadnjega beliča, nato pa jih z bajoneti sterali v morje …«.
Toda to še ni vse, v Boštjančičevem davčnem paketu se je znašel tudi podtaknjenec – določba, da zaradi domnevno boljše zaščite osebnih podatkov po novem ne bodo več javne identifikacijske oznake (ID) nepremičnin. Kar pomeni, da se pred javnostjo, radovednimi novinarji, poskušajo skriti podatki o lastništvu nepremičnin, saj njihova javna dostopnost v uradnih evidencah očitno zelo moti predstavnike družbene elite, ki zadnja leta kupuje (kot naložbe) najbolj luksuzne nepremičnine v prestolnici.
Na naslednjih parlamentarnih volitvah bodo državljani vladi za vse te »bisere« izdali račun. Situacija bo gotovo drugačna kot leta 2022; ne bo več dovolj strašenje z Janšo. Kaj vse je slednji počel med epidemijo, pa so že zdaj pozabili.
