Slovenija in Hrvaška – ujetnici titoistične dediščine

Pričujoči člankek je bil 25. oktobra letos objavljen v tedniku Glas Koncila, eni najuglednejših in najbolj branih publikacij na Hrvaškem. Govori o skupni dediščini titoizma, ki še danes stiska Slovenijo in Hrvaško. Slovenska verzija se od objavljenega besedila v hrvaščini razlikuje v nekaj detajlih. Razlog je ta, da sem podpisani članek napisal v slovenščini in ga potem sam prevedel v hrvaščino, pri tem pa nekaj stvari preformuliral. Predvsem ima hrvaško besedilo poudarek na Milanu Kučanu in njegovi vlogi v zakulisju. A vsebinsko je besedilo brez večjih sprememb. Povzeti bi ga bilo mogoče v spoznanje, da titoizem po 25. letih razpada države, ki je bila na njem utemeljena, v Sloveniji in na Hrvaškem črpa iz istih virov. To pa je največja grožnja za prihodnost. Lekturo članka v hrvaščini je prijazno opravil g. Josip Subotičanec.

Slovenija in Hrvaška sta bili prvi (in edini državi) državi, ki sta SFRJ zapustili. To sta storili zaradi razlogov samih, spričo katere je njuna nekdanja domovina nastala in sploh obstajala, to je titoizma. A četrt stoletja let po razpadu skupne države se njen temeljni skupni imenovalec še vedno navzoč. Udejanjanjo ga stranke, ki so v času tranzicije zadržale največ moči, izhajajo pa iz primata Zveze komunistov Jugoslavije. Ob samem razpadu je bil najmočnejši element, ki je izšel iz nekdanje ZKJ Slobodan Milošević. Predsednik CK ZKS je jugoslovanski totalitaristični nacionalizem nadomestil s srbskim, ohranil pa (in stopnjeval) njegove represivne elemente. Tako je sprožil uničujoč plaz balkanskih vojn.

Novo nastala slovenska država je ob vojni na Hrvaškem slednji ne le pomagala z vsemi razpoložljivimi močmi, temveč je njena demokratična stran z enakim strahom spremljala napredovanje titoizma (v nacionalsocialistični preobleki Slobodana Miloševića). S takimi občutki smo v Sloveniji doživeli padec Vukovarja 18. novembra 1991. Prevladovalo je mnenje, da bo Slobodan Milošević na formalno drugih, a vsebinsko istih temeljih rekonstruiral titoistični totalitarizem. Avtor pričujočega članka sem bil tedaj mednarodni tajnik in podpredsednik Mladih krščanskih demokratov. Spominjam se, kako smo se zavzeli za to, da je bila Mlada HDZ že v prvi polovici leta 1991 sprejeta v Demyc (podmladek konzervativne evropske internacionale) Slovenski mladi krščanski demokrati smo v tej zvezi sodelovali predvsem s tedanjim predsednikom Demyca, Claussom Wellejem, ki je danes generalni sekretar Evropskega parlamenta. Skupaj z mednarodnim tajnikom mlade HDZ sva se v okviru iste organizacije 6. septembra 1991 v Perrigeuxu srečala z Jacquesom Chiracom in Allainom Juppejem. Tedaj je vrh francoske politike, ki je prihajal tedaj na oblast (volitve so bile 1993), prvič potrdil možnost mednarodnega priznanja obeh mladih držav. 18. avgusta 1991, v samem začetku domovinske vojne pa je na našo izrecno željo delegacija Podmladka Evropske ljudske stranke (YEPP), ki jo je vodil Enrico Letta, kasneje predsednik italijanske vlade, obisk Ljubljane razširila še na Zagreb. Tam smo se srečali s kardinalom Franjem Kuharićem, ministrom Mate Granićem in predstavniki stranke dr. Ivana Cesarja. Tako Slovence kot Hrvate nas je tedaj preveval enak strah: kaj če se osamosvojitev na silo zaustavi in se rekonstruira nekdanje totalitarno stanje.

Zgodovina se je k sreči zasukala drugače, ampak v perspektivi 25 let se to žal kaže kot videz. Miloševićeva rekonstrukcija nacionalnega socializma, utemeljena na primatu ene partije, je propadla. A to ne pomeni, da je propadel tudi titoizem. Slovenija in Hrvaška se le z muko prebijata k tipu odprte, sproščene družbe, v kateri bi polno zaživel evropski in krščanski duh. Titoizem je v svojem izhodišču pomenil uporabo absolutne sile nad posamezniki in družbenimi skupinami, ki jih ni zmogel ali hotel integrirati. V začetku je z njimi obračunal s smrtjo: Slovenija je največja kostnica Hrvatov v njihovi zgodovini. Dokazi zločinov se nahajajo na 600 moriščih, v katerih je bivanje sklenilo do 200 000 ljudi.

Ne v Sloveniji ne na Hrvaškem ni bila izvedena lustracija. Nobeden od krvnikov, ki so danes več ali manj imensko znani, ni odgovarjal pred sodiščem. Še huje, Takoj po osamosvojitvi so se v obeh državah začeli trendi, katerih namen je obujati spomin na SFRJ v pozitivni luči, zanikovati pa tisto, na čemer se je osamosvojitev obeh pravzaprav  utemeljevala, evropejstvo, krščanstvo, tržno gospodarstvo, narod in vojaške osamosvojitelje naposled. V Sloveniji so ti sindromi dosegli nesluteno razsežnost. Sodstvo se je začelo v  v sramotni meri posvečati obračunavanju z vsem, kar se tako ali drugače upira titoizmu. Sedem let so sodili vodji opozicije Janezu Janši in ga po krivem zaprli. Avtor pričujočega zapisa je pravnomočno obsojen na (pogojno) zaporno kazen, ker je javno podvomil v integriteto titoističnega zgodovinarja Giueseppe Pierazzija. Število obsodb zaradi verbalnega delikta je v Sloveniji danes večje kot v drugi polovici osemdesetih let.

Mediji so področje, ki je prav tako doživelo silovito rekonkvisto titoističnih sil. Dnevno poveličujejo selitve migrantov, čisto v duhu obujanja nekdanjih neuvrščenih, predvsem pa uničevanja ideološke substance, na kateri temelji slovenski posameznik in narod z njim. Anonimne množice migrantov imajo v medijih skoraj božanski status, primerljivega Brozovemu. Komunistični revoluciji je nadalje posvečeno ogromno prostora: njeni zločini se relativizirajo. Zveza borcev NOB aktivno posega v politiko vlade in določa tempo privatizacije. Zunanja politika RS je prežeta s sovjetofilijo, Putinova Rusija je njena najsvetljejša zvezda. Slovenija kot članica evro-ombočja je napravila brezprecedenčen korak, ko je v Evropo leta 2011 poslala kovanec za 2 evra, na katerem je odtisnjena peterokraka rdeča zvezda.

Širša analiza tako pokaže, da imata Slovenija in Hrvaška podobne probleme, ki v presenetljivi meri izhajajo iz neprekinjene kontinuitete titoizma. SFRJ in njen pokojni mag nas še vedno držita v pesti. Tu pa ima povezovanje dobronamernih posameznikov in organizacij iz Ljubljane in Zagreba še kako velik smisel.