Škof Glavan: Zares blagor tem, ki verujejo v velikonočno sporočilo

Ob veliki noči, največjem krščanskem prazniku, po cerkvah potekajo procesije in maše. Apostolska administratorja ljubljanske in mariborske nadškofije sta zjutraj maševala v svojih škofijah. Andrej Glavan je v nagovoru vernikom poudaril, da velika noč prinaša upanje, Stanislav Lipovšek pa, da vstajenje prinaša novo obdobje človeške zgodovine.

Apostolski administrator ljubljanske nadškofije Glavan je v svojem nagovoru pred verniki v novomeški stolnici dejal, da je velika noč dan, ko je Jezus vstal. Pisci evangelijev po njegovih besedah ne dajo naravoslovnih dokazov niti ne zgodovinskih pojasnil, kako se je to zgodilo, zato je po besedah Glavana za dojemanje tistega, kar se je zgodilo, potrebna predvsem vera. Škof je pri tem izrazil blagor vsem tistim, ki verujejo v velikonočno sporočilo. "Kdor namreč lahko veruje, da smrt nima zadnje besede, se njegovo življenje dejansko spremeni: ni več podvrženo strahovom, temveč ga napolnjuje upanje," je dejal.

Za apostolskega administratorja mariborske nadškofije Lipovška pa velika noč predstavlja osrednjo resnico kristjanov in vrhunec odrešenja. Ob tem je opozoril, da če kdaj, potem smo prav v tem času potrebni luči in moči, ki jo prinaša vsebina velikonočnega praznika. To je radostno in upanja polno sporočilo, da vse stiske in negotovosti sedanjega časa niso zadnja beseda, ampak je odločilno, da je Kristus vstal od mrtvih in živi ter s svojim vstajenje začenja novo obdobje človeške zgodovine, je v svojem nagovoru vernikom v stolnici celjske škofije dejal škof.

Zahvalil se je vsem, ki pomagajo ljudem v stiski, posebej tistim, ki so ostali brez službe ali so se znašli na robu preživetja. Kot je dejal, bodo problemi sicer ostali tudi po praznikih, a "nekaj se vendarle dogaja". "Po srečanju s Kristusom, upam, mi postajamo drugačni. V nas in okrog nas naj bo več luči, več miru, več upanja, veselja, več dobrote, potrpežljivosti, medsebojne povezanosti, soodgovornosti in solidarnosti ...," je dejal in vsem zaželel vesele, srečne in blagoslovljene praznike.

V ljubljanski stolnici je velikonočno procesijo z mašo vodil ljubljanski pomožni škof Anton Jamnik, v mariborski stolnici pa generalni vikar mariborske nadškofije Janez Lesnika.

V svojem nagovoru je Jamnik spomnil, da Jezus na cvetno nedeljo ni prijezdil s konjenico, ampak na skromnem osliču. Takšen Jezus je po njegovem kritika vsakršne oblike totalitarizma, to je ravnanja, ki gradi na moči določene skupine ljudi, obvladovanju, izključevanju in zatiranju vsake drugačnosti.

Dejal je, da se moč nemoči kaže v odpuščanju in ne v obsojanju ter v temeljnem spoštovanju drugačnosti in različnosti. Poudaril je tudi, da kristjan nima nobene moralne pravice obsojati drugih ali se imeti za boljšega. Hkrati pa mora zaupati tudi takrat, ko se zdi, da je Bog daleč, je še dejal.

Skupaj s katoliki veliko noč praznujejo tudi evangeličani, letos pa tudi pravoslavci. Evangeličanski škof Geza Filo bogoslužje velike noči pravkar vodi v evangeličanski cerkvi Primoža Trubarja v Ljubljani, celjski paroh in namestnik zagrebško-ljubljanskega metropolita za Slovenijo Milan Duduković pa je jutranje velikonočno bogoslužje že opravil malo po polnoči v cerkvi sv. Maksimiljana v Celju.

Filo je v svojem nagovoru vernikom poudaril, da je Jezus s svojim vstajenjem omajal gotovost smrti. "Od Jezusa naprej prazen grob pomeni tudi mesto neizmerno velikega upanja, da se človeško življenje vendarle ne končuje v tej skrivnostni, nekaj centimetrov široki in globoki zastrašujoči jami," je dejal. Prazen grob po njegovih besedah prinaša upanje tudi za tiste, ki v krizi ne vedo, kako bodo preživeli sebe in svoje bližnje, kajti kljub temu "nekje globoko v srcu še vedno živi upanje, da bo tudi tega nekoč konec in se bo vse spremenilo na bolje".

Objavljamo besedilo nagovora škofa Glavana:

Homilija novomeškega škofa msgr. Andreja Glavana pri velikonočni maši v novomeški stolni cerkvi

Velika noč 2014 – dnevna maša

Dragi prijatelji!

To je dan, ki ga je naredil Gospod, dan veselja in vriskanja, Velika noč – Gospod je vstal. Zgodaj zjutraj, pred sončnim vzhodom, prvega dne  v tednu, so žene in potem še učenci odkrili, da je grob prazen, da je kamen odvaljen, mrtvaški prt pa je ostal v grobu. Ne vedo še, kaj vse to pomeni. Skupaj z njimi smo tu tudi mi in opazujemo. V kripti smo pustili tančico, ki je zakrivala Jezusovo telo v Svetem Rešnjem Telesu. Toda, ali vidimo in razumemo znamenja? Ali gledamo in tudi mi verujemo?

Ob dejstvu, ob oznanilu praznega groba se marsikdo sprašuje: Ali je bil kamen od groba res odvaljen? Je truplo res izginilo in je grob dejansko prazen? Ob tem veljajo Jezusove besede, ki jih je ob prikazanju apostolom izrekel: »Blagor tistim, ki verjamejo.

Dragi bratje in sestre! Naši kritični sodobniki si morda ob svetopisemskih pripovedih o vstajenju mislijo: »Blagor tem, ki verjamejo.« S tem izražajo svojo nevero in dvom. In v marsičem bi jim morda lahko pritrdili. Velikonočne pripovedi so namreč v marsičem nejasne in skope s podatki: odvaljen kamen, izginulo truplo, mrtvaški povoji, ki so ostali v grobu. Ali vse to zadostuje za trditev, da je nekdo vstal od mrtvih v življenje, da je premagal smrt in vstal?

Svetopisemske pripovedi o vstajenju so bile in so prevelik zalogaj za zgolj človeško logiko. Kdor je umrl, ostane mrtev – to nas učijo izkušnje in vse naravoslovne zakonitosti. Velikonočne pripovedi sicer navajajo točne podatke o času in krajih ter natančno naštevajo imena in priimke očividcev. V samem jedru, glede vstajenja, kako naj ga razumemo in dojamemo, pa pripovedi ostajajo nejasne in zgolj v obrisih. Evangelisti  nam ne dajo naravoslovnih dokazov niti ne zgodovinskih pojasnil, da je Jezus vstal od mrtvih k novemu življenju.

Saj tega niti ne morejo storiti. To so namreč pričevanja vere, ki poročajo o osebni izkušnji posameznikov, na primer Marije Magdalene, Simona Petra ali emavških učencev. Vse pripovedi pa kažejo predvsem na to: da se je takrat zgodilo nekaj, kar presega človeški razum. Dá, morda je z njim celo v nasprotju. Tudi prve priče vstajenja so velikonočno dogajanje dojele le s težavo. Zgodilo se je nekaj doslej neslutenega in nevidenega. Njihov prvi odziv zato ni bilo vriskanje od veselja, temveč strah, začudenje, celo nevera. Potrebujejo čas in pomoč, da bi dogajanje umestili, da bi v pogledu nazaj izluščili rdečo nit življenja, ki se v smrti ni pretrgala. Potrebujejo pomoč tistih, ki jih že prežema velikonočno veselje, pomoč angelov, pomoč Vstalega samega, da bi verovali v vstajenje.

Blagor tistim, ki verujejo!

Ta izrek, ki sicer govori o neveri, pravzaprav pove resnico: Zares blagor tem, ki verujejo v velikonočno sporočilo. Kdor lahko veruje, da smrt nima zadnje besede, se njegovo življenje dejansko spremeni: ni več podvrženo strahovom, temveč ga napolnjuje upanje. Njegovo življenje postane:

- življenje, v katerem ni prostora le za naravne zakonitosti temveč tudi za nepredvidljive stvari,
- življenje, ki ga ne usmerjajo le zemeljske, temveč so v njem možne tudi nebeške stvari, tudi blaženost,
- življenje, v katerem je prostor tudi za spontane obiske, ko imamo morda ravno nekaj časa in želimo drugemu pripraviti veselje,
- življenje, ko lahko začnemo znova: v odnosu s partnerjem, na drugem delovnem mestu ali z novo prostočasno dejavnostjo – proti vsem pomislekom in črnogledim napovedim,
- življenje blagrov, v katerem ne računamo zgolj na dokazljive in razložljive stvari, temveč tudi z Božjim delovanjem v našem svetu,
- življenje, v katerem je vse mogoče – celo življenje po smrti!

V tem velikonočnem jutru naj Bog vsakemu od nas da tisti čas, pomoč in milost, ki jih potrebujemo, da bomo mogli verovati v velikonočno oznanilo. Naj v nas prebudi zaupanje v njegovo delovanje, da bo naše življenje lahko temeljilo na veri v vstajenje – posebej v najtežjih trenutkih življenja. Bog naj nam podeli vero v vstajenje, da bomo ljudje velikonočnega veselja, pravi – velikonočni kristjani.

Amen.

msgr. Andrej Glavan
novomeški škof