Nismo edine žrtve tega napol globalnega eksperimenta. Posebej severni del Evrope se že vsaj dve leti sooča s podobnimi strahovi, ki tam, kjer so imeli izkušnje z Rusi, niso neutemeljeni. Ljudi v državah, ki so bile nekoč del Sovjetske zveze ali pa jih je kdaj napadla, resno skrbi, da se lahko zgodovina ponovi. Da se po zmagi v Ukrajini, če bi do nje prišlo, Putin ne bo ustavil.

Rusi takšne možnosti kategorično zavračajo, toda Putin je doslej lagal še o vsem, kar je potem naredil, vključno z invazijo na Ukrajino februarja 2022. Zakaj bi mu tokrat verjeli? Ker se je vmes poboljšal in ugotovil, da vojna ni lepa?

Marsikdo bo pritrdil uvodnim stavkom, češ vojna je le še en »spin« vladajočih, da bi naplahtali ljudi in jih z dobršno mero strahu dovolj paralizirali, da bi pozabili na dejanske probleme, s katerimi se spoprijemajo. Seveda je tudi to ena izmed možnosti, vendar ni nujno, da je res tako. Vedno obstaja določena stopnja verjetnosti, da pride do vojne. To bi lahko Slovenci, ki so 45 let živeli v sistemu, utemeljenem na bitki za mir, a hkrati tudi stalnim pripravam na vojno, še vedno obdržali v kolektivnem spominu.

Dileme o tem, kaj nas čaka sredi januarja prihodnje leto, čez slabih pet tednov torej, ko se bo v Belo hišo vselil Donald Trump, ki napoveduje takojšno rešitev za vojno v Ukrajini, zagotovo niso enostavne. Prav to s pridom izkoriščajo vsi, ki na tak ali drugače strašijo ljudi. Če ne s popolnim porazom Ukrajine pa z absurdnimi napovedmi o pošiljanju Natovih vojakov na ukrajinska bojišča, češ da je vojna z Rusijo neizogibna. To seveda ne drži: nobena vojna ni neizogibna, in v Evropi noben politik ali premier ni tako nor, da bi svoje vojake poslal v Ukrajino.

Takšni črni scenariji, ki se redno pojavljajo na družbenih omrežjih, razširjajo pa jih celo nekateri obskurni spletni mediji, imajo en sam namen – ustvariti še večjo zmedo, strah ali celo paniko v Evropi. Kot da je njena edina usoda, da trpi med ameriškim kladivom in ruskim nakovalom, Evropejci pa smo žrtve zlobnih Američanov in grdih imperialistov.

Prav to cinično pretiravanje, ki smrdi po sovjetski propagandi iz časov hladne vojne, je posledica hibridne vojne, ki jo avtokratski režimi, zlasti ruski (pa tudi iranski in severnokorejski) že vrsto let vodijo proti Zahodu. Skrbeti bi nas moral podatek, da tovrstni režimi od Rusije do Kitajske vsako leto investirajo okoli 300 milijonov evrov v »lobiranje« v Evropski uniji, kar vključuje tudi medijske tovarne laži, ki zastrupljajo javno mnenje in ga poskušajo usmerjati v skladu s svojimi interesi.

Koliko denarja pa namenja Evropska unija državam, ki kažejo interes na približevanje in so pripravljene sprejeti demokratična pravila igre? Primer Gruzije, kjer je proruska vlada povsem odkrito obrnila hrbet Bruslju in se po zmagi na volitvah, za katero neodvisni opazovalci menijo, da niso bile svobodne in poštene, fizično spravila nad opozicijo, medije in civilno družbo.

Proruska oblast jih obtožuje »liberalnega fašizma«. To je besednjak Kremlja. Gruzija je tragičen dokaz, kaj se zgodi, ko Evropejci besedičimo o vladavini prava in človekovih pravicah, avtokrat pa uporablja argument palice in korenčka. Putin je Gruzijo tokrat zlomil politično, leta 2008 pa vojaško.

Morda je ravno zdaj, ko beseda vojna v vodilnih medijih ni več tabuizirana, tudi čas, da razčistimo z določenimi dejstvi in pometemo s sentimentalnostmi. Rusofilom in ljubiteljem avtokracij bo težko pogoltniti dejstvo, da je Rusija že tri leta v hibridni vojni tako z Natom kot Evropsko unijo. Tudi s Slovenijo, ki je že občutila več hekerskih napadov.

In če del državljanov še kar ni dojel, da smo za Rusijo sovražna država, da sta vsaj Luka Koper in Ljubljana – ob njima pa še nekaj točk na strateških prometnih koridorjih – zabeleženi na koordinatah ruskih balističnih raket dolgega dosega, potem je razprava o nevarnosti vojne v resnici dobrodošla. K nam prihaja s precejšnjim zamikom, saj smo tri leta živeli v milnem mehurčku in se delali, kot da na vzhodu Evrope ni vojne, ki spominja na I. svetovno klanje.

Slovenija je še leta 1991 delovala po sistemu »nič nas ne sme presenetiti«, večina ljudi pa je bila dobro podučena o osnovah zaščite, danes je vse skupaj v neprimerno slabšem, pravzaprav poraznem stanju. Lahko se norčujemo iz socializma in njegove preganjavice, da bo nekoč prišel sovražnik (če ne z Zahoda pa Vzhoda), in se je treba pripraviti na obrambo in zaščito, ampak dejstvo je, da je sistem vse do začetka devetdesetih zelo dobro deloval. Potem pa je šlo vse samo še navzdol, že anketa med naključno izbranimi mimoidočimi razkrije, da bo treba resno zastaviti določene projekte na področju civilne obrambe in zaščite. Verjetno že v osnovnih šolah.

V takšnih razmerah pa se lahko pripravite na še večje doze adrenalina, kajti če bodo politiki zavohali priložnost, bo vojna na dnevnem redu vsak dan. Z njo se bo vlada vsaj za nekaj časa otresla jeznih in nezadovoljnih državljanov, ki naj zdaj v okolici svojih domov iščejo zaklonišča, si ustvarjajo zaloge vode, prepečenca, sveč in baterij.

Vojna pa je priložnost tudi za tiste, ki že vso politično kariero živijo v izrednih razmerah in se v njih tudi najbolje znajdejo. Priložnost, ki jo gotovo ne bodo želeli zamuditi. Priložnost, da se vrnejo na oblast.