Si je 22. marca zvečer, ko so bile preštete praktično vse volilne glasovnice, kdo predstavljal, da bo poltretji mesec kasneje državni zbor izvolil četrto vlado Janeza Janše? Verjetno ne. Politična kombinatorika ni partija šaha, kjer za zmago običajno potrebujete dve močni figuri, pri čemer je nujna tudi strategija. Brez nje zmaga ni mogoča.

Šah, ki naj bi izviral iz Indije, je svojo simboliko in intelektualni okvir dobil v Perziji, od koder prihaja tudi njegovo kraljevsko ime v slovenskem jeziku. In če je šah v prispodobi politike kraljevska igra, saj temelji na odkriti, črno-beli konfrontaciji dveh nasprotnikov, je s kartami drugače.

Vsaj pri tistih igrah, kjer je igralcev več, bomo hitro našli paralele z nenačelnostjo v politiki, ki jo omogoča prikrito, a usklajeno igranje več sodelujočih. Če komu ob tem na misel pride sestavljanje vlade, ki jo bo že četrtič vodil nesporni šah slovenske desne politike, to ni naključje.

Politika in kvartopirstvo imata marsikaj skupnega, ko gre za slab, negativen renome, blef in preslepitev nasprotnika. V jeziku filozofskega nihilizma je to tisti zlovešči »nič ni resnično, vse je dovoljeno«, ki ob makiavelističnem dojemanju oblasti omogoča sklepanje kupčije tudi s hudičem, če je to potrebno.

Ne glede na pomisleke in zgražanje pa ne gre oporekati zakonitosti in legitimnosti 16. slovenske vlade. Poskus, da bi s pomočjo ustavnega sodišča razveljavili volitve zaradi domnevnega izraelskega vmešavanja, so zaradi postopkovnih razlogov padli v vodo, poleg tega so temeljili na napačni vsebinski premisi; afera Black Cube je Janši glasove odnesla, ne pa obratno.

Ampak kakorkoli – politične dimenzije tega škandala so eno, pravne pa drugo. In glede slednjih se bo moralo pravosodje pošteno izkazati, če si želi povrniti zaupanje državljanov. Kajti ko gre za pregon kriminala, ljudje ne vidijo strankarskih izkaznic ali politične pripadnosti, ampak izključno enakost pred zakonom. Baraba je baraba, in če je Slovenija pravna država, potem ne sme biti nedotakljivih.

Sodna veja oblasti, mediji in ne nazadnje mi, državljani, civilna družba, smo edino zagotovilo za učinkovito delovanje sistema zavor in ravnovesij, ki skrbi tudi za nadzor nad vlado.

V tem pogledu me ne skrbi, da bi Janša v svojem četrtem mandatu tako »demontiral« državo v institucionalnem smislu, da bi dobili nekakšno poslovenjeno verzijo Orbanove Madžarske. Pa še glede slednje, roko na srce, stvari niso črno-bele; po zmagi opozicije je prišlo do normalne, mirne tranzicije, Orban se je poslovil od oblasti in izginil v množici državljanov.

Demoniziranje političnih nasprotnikov, kar je precej pogosto tudi pri nas, se na koncu pogosto izkaže kot običajno pretiravanje, ki spominja na simpatično otroško igrico telefonček: iz izvirne besede ali stavka na koncu nastane nekaj čisto tretjega.

V zadnjih dveh tednih je več prijateljev in znancev, s katerimi smo govorili o menjavi oblasti in ki so politično ali svetovnonazorsko levičarji, izrazilo strah pred Janševo »drugo republiko«.

Kot glavni argument so uporabili dejstvo, da bo to prva povsem desna vlada, kajti doslej je imel JJ v koaliciji vedno vsaj eno levo ali levosredinsko stranko. Moj protiargument je bil, da to še ne pomeni nič in da je zgodovina pokazala, da imamo dovolj robusten sistem delitve oblasti, ki zdrži tudi morebitne deviacije vsakokratne oblasti. Saj je imel konec koncev tudi Robert Golob, pa naj bo še tak liberalec, izrazito enobarvno koalicijo.

Janša je, kakšna ironija, pravzaprav dokaz, da v politiki nič ni dokončnega. In predvsem, da je karma prasica. Z (levega) dežja pod (desno) kap, če parafraziramo ljudsko modrost.

Vseeno pa, če smo že pri modrostih, velja ostati buden in nezaupljiv. Nobena demokracija, slovenska ni izjema, se ne more zanašati na to, da je imuna pred avtokratskimi virusi. Če kdaj, potem je to jasno danes. Združene države so pod Trumpom postale eksemplaričen primer, da se celo »največji demokraciji na svetu« lahko zgodi škandalozni zdrs in da je imel Benjamin Franklin prav.

Anekdota namreč pravi, da so enega od očetov ameriške ustave, ko je 17. septembra 1787 zapuščal ustavno konvencijo v Philadelphii, na kateri so oblikovali besedilo ameriške ustave, vprašali, kaj bodo dobili – republiko ali monarhijo? »Republiko, če jo lahko obdržite (A republic if you can keep it),« je odgovoril Franklin.

Slavni citat je ponovno pridobil pomen po 6. januarju 2021, ko so podivjani Trumpovi privrženci vdrli v ameriški kongres in skušali preprečiti razglasitev rezultata volitev. Sistem je takrat ne glede na obupne poskuse desničarskih skrajnežev zdržal »stresni test« in ameriška demokracija je obvarovala republiko.

Toda čez nekaj let se je Trump vrnil, okrepljen in neprimerno bolje pripravljen, zato je danes nelagodje pred njegovimi avtokratskimi nagnjenji tolikanj večje. Človek, ki občuduje svetovne samodržce, bi rad na oblasti ostal še en mandat. Trdi, da je intelektualno nadpovprečno sposoben, priseben in v vseh pogledih odličnega zdravja.

Če bi skušal kandidirati še enkrat, bi bilo to v nasprotju z ustavo, ki dovoljuje le dva mandata. V ZDA je že zdaj precej intelektualcev različnih nazorskih prepričanj, ki jih je groza ob misli, da bi Trump to dejansko poskušal.

John Adams je v Mislih o vladanju (1776) zapisal, da nobena vladavina, kaj šele demokracija, sama po sebi ne more obrzdati človekovega hlepenja po oblasti. In ta na poti do absolutne oblasti tepta svobodo misli, govora in tiska. Ni je večje sle, kot je tista po oblasti, je menil Adams, prepričan, da bi – kot je slikovito zapisal že literat Daniel Defoe – »vsi možje bili tirani, če bi le lahko bili«.

Četrt tisočletja kasneje se kaj prida ni spremenilo, čeprav je vsaj na tem delu planeta demokracija že utrjena, v naših krajih pa se formalno približuje zrelim letim. A skušnjave so vedno tu – zlasti in še posebej, če kdo misli, da je do nečesa upravičen, in če ga vodi želja po maščevanju in popravi krivic.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.