Rusi rešujejo Kučanove tajkune

Tak primer je Slovenska industrija jekla (SIJ), ki jo je leta 2007 po družbi Koks kupila ruska družina Zubitski (lastnica Industrial Metalurgical Holdinga), ki je blizu Kremlju. Koks je nato prodal večinski delež družbi Dilon (prav tako pod nadzorom družine Zubitski), mediji pa so poročali, da je kupnina prišla iz Švice in da so v ozadju v resnici slovenski lastniki. Čeprav so pristojni organi takrat zatrdili, da bodo zadevo preiskali, se ni zgodilo nič. Samo Andrej Zubitski, član in predsednik nadzornega sveta SIJ, je medtem postal častni konzul Rusije, sedež konzulata je na Jesenicah, soglasje je dala vlada Alenke Bratušek.

Danes SIJ rešuje Kučanovega tajkuna Romana Glaserja, saj bo družina Zubitski do konca leta z najmanj 20 milijoni evrov dokapitalizirala Perutnino Ptuj. Štajerski tednik je bil tako navdušen, da jih je na svojem portalu pozdravil z naslovom v cirilici: Rusi, pozdravljeni na Ptuju. Seveda, Glaserju je tekla voda v grlo, po tistem, ko je šla Probanka v nadzorovano likvidacijo, je šlo z njim navzdol. S Probanko je bila Perutnina kadrovsko in lastniško zelo povezana, pravzaprav je bila šefinja banke Romana Pajenk (še ena ljubljenka Foruma 21, ki ji je Kučan pel hvalnice) Glaserjeva denarnica.

Tudi terjatve do ACH so prišle v roke Rusov: največjega ruskega hedge sklada (v njihovem imenu jih je kupila Bank of America Marrill Lynch), ki ga upravlja VR Capital. Ustanovitelj je Richard Deizt, bančnik, rojen v ZDA, ki pa deluje večinoma v Rusiji. Njegova strategija je, da odkupuje dolgove podjetij v težavah. Tudi prijateljsko. Nekateri pravijo, da Deizt ni povezan s Kremljen, kar naj bi dokazoval neuspešen nakup ruskega energetskega velikana Jukos, to sta preprečila ruska vlada in državni naftni velikan Rosneft, vendar so poznavalci ruskega trga prepričani,  da tako velik sklad ne bi mogel delovati brez blagoslova Kremlja, da je sklad v interesni sferi Putinovega gospodarsko-političnega konglomerata. V Sloveniji so po ciprski družbi Wiltan Enterprises kupili še Elan, Rusi naj bi bili tudi za nakupom terjatev do Adrie Airways (AA). Samo medklic. AA je firma, ki je veljala za udbovsko in katere zadnji direktor v prejšnjem režimu je bil Janez Kocijančič (1982–1993). Ko se je poslavljal, je imela takratna LB kar 20,9 milijarde takratnih tolarjev terjatev do AA (ob upoštevanju inflacije, življenjskega standarda in podobno, bi to danes znašalo nekaj 100 milijonov evrov), to smo s poosamosvojitveno sanacijo plačali davkoplačevalci.

Čeprav se je blagovna menjava z Rusijo letos zelo skrčila (po napovedih naj bi bila skoraj za polovico manjša kot lani), to očitno ne pomeni, da Rusi ne prihajajo na velika vrata v Slovenijo. Leta 2009 je bilo v Sloveniji 148 podjetij z ruskim kapitalom, konec lanskega leta jih je bilo že skoraj tisoč. Podobno je z naložbami. Po podatkih Javne agencije Spirit in Banke Slovenije je bilo leta 2006 v Sloveniji samo za 1,6 milijona evrov neposrednih naložb, konec leta 2013 pa že 110 milijonov evrov. Glede na vlaganja v zadnjem poldrugem letu se utegne Rusija kot investitorka prebiti med prvih deset držav z največ naložbami v Sloveniji. Skoraj za vsemi nakupi podjetij v Sloveniji v zadnjih mesecih je neposredno ali posredno ruski kapital. To je zanimivo, saj se zahodnoevropski zaradi previsokih davkov iz Slovenije umika, dežela na sončni strani Alp pa je po različnih analizah označena za eno najmanj prijaznih držav za investitorje. Kar lahko pomeni, da je ruski kapital, ki prihaja v Slovenijo, politično motiviran in spodbujen iz Kremlja. Kajti zadnje čase je značilno, da družbe, ki so jih obvladovali in jih še obvladujejo člani Foruma 21, zdaj pristajajo v rokah ruskih družb in skladov, ki so blizu Vladimirju Putinu. Je to le naključje?

Več v tiskani izdaji in v Trafiki za tablične računalnike.