Po njegovi odločitvi, da glasuje proti in po napisanem odklonilnem ločenem mnenju, je, pravi Jaklič »prišlo do nedopustnih pritiskov name, da bi spremenil vsebino svojega ločenega mnenja, kot tudi do ex post navajanja direktnih neresnic, da bi se nekateri kolegi pred javnostjo oprali kritike iz tega ločenega mnenja.«
»Z javnim obelodanjenjem takega, v demokratični družbi nedopustnega početja s strani nekaterih kolegov, sem primoran zavarovati svojo sodniško neodvisnost,« v dodatku k svojemu odklonilnemu mnenju piše Jaklič, ki je dokument objavil na Twitterju.
Kot pritiske nase ustavni sodnik navaja, da se mu je sugeriralo, kako naj spremeni dele svojega odklonilnega mnenja, ko pa je to zavrnil, naj bi sodnik Accetto napovedal, da bo v svojem ločenem mnenju polemiziral z Jakličevim ločenim mnenjem, pri tem pa naj bi celo izrekel direktno neresnico glede besed, izrečenih med odločanjem o zakonu o tujcih.
Sodnik Jaklič meni, da želijo s tem ustvariti vtis, da je bilo pri odločanju vse v redu, če pa bi k Accettovemu mnenju pristopili še nekateri drugi sodniki, bi se lahko v javnosti ustvaril vtis, da Jaklič navaja neresnic.
Nato Klemen Jaklič izpostavi še odločanje »o zelo podobno politično nabitem primeru«, nedavnem referendumu o Drugem tiru. Takrat je Vili Kovačič kot udeleženec v postopku zahteval izločitev sodnika Accetta, ki mu je očital sodelovanje z vodstvom vladne stranke SMC, močno vpete v projekt drugega tira.
Accetto naj bi s SMC sodeloval pri sestavljanju strankinega programa, je trdil Kovačič, kar pa je sodnik zanikal in preostali ustavni sodniki svojega kolega niso izločili iz odločanja. »Toda pozor. Sodnik Accetto takrat ni govoril resnice,« obtožuje Jaklič.
»In vedel je, da je ni. Pri nastajanju programa stranke SMC je namreč še kako sodeloval. Podajal je dokaj obširne in podrobne pisne vsebinske predloge in razmisleke v procesu nastajanja strankinega programa. Te je med drugim pošiljal neposredno dr. Brglezu in dr. Cerarju, pri čemer je ob tem tudi pojasnil, da se formalno v stranko sicer ne bo včlanil, bo pa njen »tihi podpornik« (citirani besedi sta njegovi lastni iz teh izmenjav),« piše Jaklič v svojem mnenju.
Dodaja, da je sam glasoval za Accettovo izločitev, ko pa je takrat napovedal odklonilno ločeno mnenje, naj bi se nanj »vsul podoben plaz pritiskov s strani nekaterih kolegov/kolegic, kot se je tudi sedaj, v tem primeru«. Pisanju ločenega mnenja se je tedaj odpovedal v korist pomiritve med sodnicami in sodniki.
»Sodnik Accetto takrat ni govoril resnice, zavedel je slovensko javnost, eden od učinkov te neresnice pa je bil, da je sodeloval pri odločanju v politično nabiti zadevi na podlagi neresničnih pojasnil, ki jih je dal ob odločanju o njegovi (ne)izločitvi. To je huda nepravilnost, ki je nezdružljiva z vlogo ustavnega sojenja v svobodni demokratični družbi,« je Jaklič oster do svojega kolega.
»Ob ponavljanju tega načina postopanja, ki takrat ob odločanju o Accettovi (ne)izločitvi očitno ni bil enkraten eksces, je pomembno, da državljanke in državljani izvedo, kakšna sestava sodišča jim sodi. Takšno sodišče prestopa meje ustavnosodnega postopanja v svobodni demokratični družbi. Moja vest in prisega zahtevata, da to neposredno in brez olepševanja povem,« Jaklič razlaga, zakaj se je odločil za pisanje ločenega mnenja in za Mateja Accetta obremenilnega dodatka.