Ustavno sodišče tvori lasten vir dodatnega nezaupanja v že tako razdeljeno družbo

Zakaj se je večina Ustavnegasodišča odločila za pristop po poti napačne predpostavke, da naj bi namreč bilo podaljševanje mogoče izključno preko druge in ne tudi prve, v pravnih sistemih običajnejše tehnike, samo z branjem odločitve Ustavnega sodišča ni mogoče izvedeti. Večina tega namreč ne obrazloži. In to kljub temu, da gre za bistvo zadeve,  ki  odloči  primer.  Umanjkanje  obrazložitve  jedrnega  vidika  pa  v  pravni argumentaciji  nima  opravičila.  Vsaka,  še  tako  časovno  nujna,  a  argumentativno podhranjena odločitev za seboj pušča vrzel. V očeh državljank in državljanov, državnih organov in ostalih naslovnikov ustavnosodnih odločitev hočeš nočeš ustvarja ugibanja: ali gre za pravno napako, morda zavoljo pretiranega hitenja, ali pa za pravno nekorektno rezultatsko  usmerjenost  "najti"  protiustavnost v vladnih  ukrepih, pa četudi za ceno izognitve kateremu od najmočnejših protiargumentov, ki bi tak cilj utegnil omajati. Ali pa za kombinacijo obeh alternativ. Argumentativno šibko odločanje Ustavnega sodišča, ki v očeh naslovnikov pušča odprte takšne možnosti, ni dobro in ni pravilno ustavnosodno odločanje. Žal najbolj škodi prav pravni avtoriteti sodišča samega, ki bi moralo biti najvišji svetilnik pravne argumentacije in njene prepričljivosti v državi, namesto tega pa tvori lasten vir dodatnega nezaupanja v že tako razdeljeno družbo.

Ustavno sodišče RS