Ko se je v manjšini (glede t. i. »migrantskega zakona«) pred enim letom znašel Čeferinov kolega ddr. Klemen Jaklič, je kolegom prav tako naprtil rezultatsko odločanje. Tako je zapisal v dodatku ločenega mnenja:
»Sodnik Accetto je osporaval ta del mojega ločenega mnenja zato, da bi lahko po revotaciji v svojem ločenem mnenju, ki ga pred revotacijo ni podal, relativiziral moj očitek o rezultatskem odločanju, s tem pa pred javnostjo kazal drugačno podobo odločanja sodišča (nerezultatsko) kot je v resnici bila. Toda njegovo zanikanje, da bi bila taka izjava podana, je neresnično. Citirano izjavo je na seji izrekla sodnica poročevalka in zoper izjavo sem takrat tudi protestiral, enako kot sem to napravil že večkrat do sedaj, ko je bodisi ta ista sodnica, ali pa katerikoli drugi od kolegov/kolegic kar izrecno razkril/a rezultatski način odločanja te sestave ustavnega sodišča. Že večkrat na tem sodišču sem namreč slišal zame nesprejemljive izjave, kot je npr: 'to je pravi rezultat, ugotoviti je treba, kako do te odločitve najlažje priti'.«
Glede na to, da si različne strani očitajo rezultatsko sojenje, se zastavlja vprašanje o profesionalni ravni aktualne sestave ustavnega sodišča.
Čeferin globoko zaskrbljen in razočaran nad kolegi
Ustavni sodnik dr. Rok Čeferin je šel v kritiki večine ustavnega sodišča v zadevi prepoved gibanja med občinami še dlje: v ustavni demokracije ustavnega sodišča ne rabimo, če pri presoji dopustnosti ukrepov izvršne oblasti izhaja iz predpostavke, da ji je treba zaupati, ker najbolj ve, kaj je prav in kaj ne.
Odločba Čeferinu vzbuja skrb, ker ustavno sodišče ni – v trenutku ko je prišlo da najbolj intenzivnega in množičnega poseg izvršilne oblasti v človekove pravice v samostojni Sloveniji – opravilo z ustavo opredeljenega poslanstva. Na koncu ločenega mnenja je izrazil globoko nestrinjanje in razočaranje nad večino kolegov sodnikov.
Strahopeten pristop večine ustavnih sodnikov
Nad večino kolegov sta razočarani tudi sodnici dr. Špelca Mežnar in dr. Katja Šugman Stubbs, ki v ločenih mnenju omenjata razkol med sodniki. Tudi onidve kritizirata prejudiciranje (vnaprejšnje) odločanje. Temeljno sporočilo omenjene odločbe je: kadar in kolikor vlada zasleduje cilj svoje prebivalce zaščititi pred neznano nevarno boleznijo, lahko počne, kar želi. S tem je degradiralo tudi vlogo in pomen zakonodajalca. Sprašujeta se, če bo morda naslednji korak ta, da bi smela tudi vlad podzakonske akte sprejemati neposredno na podlagi ustave.
O svojih kolegih Mežnarjeva in Šugman Stubbsova menita, da so pristopili k odločanju metodološko zgrešeno in strahopetno. Vladi so zaradi bojazni pred neznano boleznijo prepustili praktično neomejena pooblastila. »Človekove pravice v času zdravstven krize nimajo teže, žrtvovane so na oltarju boja zoper korono,« sta pribili.
