Kadar ustavo zakonodajalec spreminja le iz enega razloga - zato, da bi izigral odločbo ustavnega sodišča, tedaj v tem konkretnem, posamičnem primeru hkrati ukinja tudi ustavno sodišče.
Če bo ostala ta zloraba oblasti, s katero se odpirajo vrata politični samovolji (parlamenta ali večine volilnih upravičencev) nad človekovimi pravicami, nesankcionirana, bo storjen pomemben korak k razgradnji ustavne demokracije, katere bistvo je prav v sodnem nadzoru nad zakonodajno in izvršilno oblastjo. In temu koraku bodo sledili nadaljnji.
Samovoljni zakonodajalec, preoblečen v ustavodajalca, lahko potem kadarkoli, ko se z odločitvijo Ustavnega sodišča ne strinja, na njo gladko požvižga ter spusti, zniža ali celo izniči obstoječo raven varstva človekovih pravic, kot mu ustreza. Namesto, da bi z ustavo uskladil nižji predpis – zakon, stvari obrne na glavo in višji, najvišji pravni akt – ustavo uskladi s protiustavnim, v človekovo pravico posegajočim nižjim pravnim aktom.
Da je to prvi korak k razgradnji ustavne demokracije in vladavini človekovih pravic, korak v smeri avtoritarne in v nadaljevanju lahko tudi k totalitarni državi, nas učita tako zgodovinska kot sodobna, sosedska izkušnja.