Posebej se je ustavil tudi pri tako imenovanem rezultatskem odločanju kot splošnem fenomenu. Poudaril je, da mora biti sodnik odprt za argumente in mora le prek pristnega soočanja z najmočnejšimi različicami protiargumentov priti do končne odločitve. V nasprotnem primeru je sojenje rezultatsko. »Kar pomeni: Tukaj je ta protiargument, zato uporabimo milejšo različico tega protiargumenta, tako da ne more ogroziti smeri, kamor želimo priti. To je rezultatsko sojenje. Ali pa še huje: tega protiargumenta ne bomo upoštevali pri obrazložitvi, sploh ga ne bomo omenili, ker potem pač ne moremo priti do cilja, do katerega želimo priti. To pa je klasičen primer rezultatskega sojenja,« je dejal Jaklič. Rezultatsko sojenje ni sojenje, gre za zlorabo sodniške funkcije, je bil jasen ustavni sodnik.

RADIO OGNJIŠČE