Ko se človek vrne iz tujine, še posebej iz kakšne bolj urejene države, postane takoj slabe volje. V balkanski Švici na sončni strani Alp marsikaj ne deluje, kot bi lahko. Zatakne se že pri prometu, pri cestni in železniški infrastrukturi, pa seveda pri letalski povezljivosti. Slovenski politiki, tako levi kot desni, so se tako dolgo »igračkali« z nacionalnim letalskim prevoznikom Adrio Airways, da je po nespametni prodaji nekemu prevarantskemu nemškemu skladu na koncu pristal v stečaju, letališče Jožeta Pučnika Ljubljana pa se zaradi tega še do danes ni pobralo. Sreča v nesreči je bila, da je letališka infrastruktura prešla v last nemškega Fraporta, da smo dobili vsaj nov, spodoben potniški terminal, ki ga slovenski državi prej v treh desetletjih samostojnosti ni uspelo zgraditi.

Brniško letališče je bilo do leta 2021 podobna sramota, kot je še vedno ljubljanska avtobusna postaja. Še »super sposobnemu« Zoranu Jankoviću jo v dveh desetletjih županovanja ni uspelo zgraditi. Podobno kot ne urediti mestnega in primestnega prometa, za kar je poleg občine odgovorna tudi država in njena podjetja, denimo Slovenske železnice. Janković, prvi človek Železnic Dušan Mes, ministrica za infrastrukturo Alenka Bratušek, pa še kdo od pristojnih bi lahko šel na krajšo ekskurzijo v kako prometno urejeno evropsko mesto, vsaj na Dunaj ali pa v finsko prestolnico Helsinke, kamor v poletni sezoni leti trikrat na teden z brniškega letališča Finnair, da bi tam dobil kako idejo in se malo zamislil nad svojo nesposobnostjo.

DARS, Družbo za avtoceste RS, pa še naprej veselo vodijo politični funkcionarji. Danes pod vlado Roberta Goloba Andrej Ribič, vidni član in šef volilnega štaba Gibanja Svoboda, pod vlado Janeza Janše pa je na vrhu Darsa vedril in oblačil nekdanji podpredsednik Nove Slovenije Valentin Hajdinjak.

V Sloveniji, kar se prometa tiče, je vse na meji katastrofe. Začnimo kar pri glavnem mestu, ki je vsak dan ob prometnih konjicah zatrpano s pločevino. Se ne da tega urediti, res ne? Najlažje je reči, da se ne da. Se izgovarjati na slabo zakonodajo, na zapletene postopke … Zakonodaja bi se lahko že stokrat popravila, prav tako poenostavili postopki za gradnjo prometne infrastrukture. Pa se ne, ker pač to nekomu ustreza. Predvsem slovenskim gradbenim baronom, ki imajo svoje lovke prepredene v politiki, da si veselo bašejo žepe z državnimi milijoni. Prvi dve desetletji tranzicije, ko se je gradil avtocestni križ, je v gradbenem sektorju kraljeval nedotakljivi Ivan Zidar, ki je imel zaslombo tako na politični levici kot desnici, tako pri naslednikih partije kot v samem vrhu Slovenske katoliške cerkve. Po Zidarjevi upokojitvi, po stečaju do tedaj vsemogočnega SCT so na gradbeno sceno vstopili novi igralci. Žal nič manj pokvarjeni in požrešni od Zidarja, ki jim je bil očitno za vzgled.

Zaradi korupcije, kartelnih dogovorov, dogovorjenih poslov pod mizo skorajda ni bilo projekta, ki ne bi bil mastno preplačan. Tako je bilo v Zidarjevih časih in tako je v številnih primerih žal še danes. Praksa sklepanja aneksov, dvigovanja cen ni zamrla, saj ostaja skorajda stalnica. Spomnimo se, kako so na razpisih menjali diskete ali grozili nekdanjemu podpredsedniku Drnovškove vlade Marjanu Podobniku, ki je očitno preveč vtikal svoj nos v Zidarjeve gradbene posle. Na udaru je bil celo nekdanji računski sodnik Martin Jakše, ki je imel tehtne pomisleke proti gradnji najdražje avtocestne trase s samimi predori in viadukti čez Trojane.

Zaradi vseh teh slabih praks se v Sloveniji nismo ničesar naučili. Psi so lajali, karavana je šla dalje. Ker politiki in z njo povezanih profitarjev ni bilo v interesu, da se na tem področju naredi red. Odpovedala pa je tudi pravna država, da bi vsem tem kriminalnim poslom prišli do dna, kar pa je spet tako ali drugače povezano s politiko. Zato danes spremljamo reprizo slabih infrastrukturnih projektov: katastrofalno počasno gradnjo tretje razvojne osi na Koroško in v Belo krajino, podražitve in izsiljevanja z aneksi pri gradnji drugega železniškega tira Divača–Koper. Svetla izjema je le gradnja druge cevi karavanškega predora, katerega gradnja je bila v času vlade Marjana Šarca zaupana turškemu Cengizu in ne slovenskim gradbenim baronom, naslednikom Ivana Zidarja. Glavna gradbena dela so bila zaključena pred rokom že februarja letos, kar bi lahko tudi pospešilo odprtje predora za promet, ki je bil predviden za marec 2026.

Na Slovenskih železnicah, kjer vrsto let vlada koalicija med SD in SDS, očitno še naprej kradejo kot srake. Sumljive fiktivne posle, kot zadnji teden razkriva portal Necenzurirano, pa zdaj vendarle preiskujejo kriminalisti. Železniška infrastruktura je še vedno v katastrofalnem stanju, potovanja z vlakom, denimo iz Ljubljane v Belo krajino, a še kam drugam, pa za potnike pravi mazohizem. Železniški promet ni urejen niti v glavnem mestu, da bi ga lahko iz enega na drugi konec Ljubljane uporabljali dnevni potniki, kot je v večini prometno urejenih prestolnic. Zapleta se spet pri gradnji tretjega pasu na štajerski vpadnici iz smeri Domžal. Zaradi slabe gradnje in cenenih materialov kar naprej obnavljamo avtoceste. Še posebej poleti, v času turistične sezone smo priča dolgim zastojem. Potovanje iz prestolnice do morja in nazaj pa je dobesedno »za rezati žile«.

DARS, Družbo za avtoceste RS, pa še naprej veselo vodijo politični funkcionarji. Danes pod vlado Roberta Goloba Andrej Ribič, vidni član in šef volilnega štaba Gibanja Svoboda, pod vlado Janeza Janše pa je na vrhu Darsa vedril in oblačil nekdanji podpredsednik Nove Slovenije Valentin Hajdinjak.