Enaindvajseto leto zapored so se konec avgusta na Bledu zbrali slovenski in tuji diplomati na Blejskem strateškem forumu (BSF), nekakšnem kongresu diplomatov, politikov in drugih javnih osebnosti, ki delujejo na mednarodnem področju. Za vsakega akterja na teh področjih je to dogodek, na katerem ne sme manjkati.

Sama sem se ga udeleževala dobrih 15 let. Ko sem o tem pred nekaj leti na sprehodu ob jezeru govorila z dolgoletnim priznanim diplomatom, mi je dejal: »Iz skromnega dogodka v prvih letih foruma se je BSF kmalu razvil v ugledno konferenco s področja mednarodnih odnosov, ki je ne v Evropi ne v svetu ni več mogoče spregledati.

A pomen vsakoletnega dogodka ni odvisen zgolj od dobre organizacije naših diplomatov, ampak tudi od načelnosti naše zunanje politike.«

Na letošnjem Blejskem strateškem forumu mojega tedanjega sogovornika ni bilo. Sicer je bil med povabljenimi, a številni sicer redni gostje letos na Bled preprosto niso želeli priti. Iz protesta zaradi nove slovenske zunanje politike, ki podpira in krepi odnose z vlado pod vodstvom človeka, ki je obtožen za vojne zločine in izvajanje genocida; zato, ker je predsednik slovenske vlade preprečil protestno skupno izjavo celotne EU, v kateri bi obsodila nadaljevanje izraelske gradnje na nezakonito zasedenih palestinskih ozemljih, in zaradi drugih napačnih korakov te oblasti. Tudi soliranja predsednika državnega zbora, od katerega se vlada ni nikoli distancirala.

Čeprav na dnevnem redu ni bilo razprav o bližnjevzhodnih spopadih in kršenju evropske zavezanosti k politiki dveh držav, pa je v ozadju uradnega dela o tem ves čas potekala živahna razprava. Zunanji minister Kajzer je napačno komentiral, da gre predvsem za razpravo slovenskih novinarjev.

Ne! Nad obratom slovenske zunanje politike se je čudilo tudi veliko tujih poznavalcev. Celo iz obeh držav, ki se jima naše vodstvo dobrika. »Preobrat slovenske politike je gromozanska zmota. Zmota, ki predvideva, da bodo odnosi ZDA z Izraelom ostali enaki kot v preteklosti in da je približevanje Izraelu dober način za krepitev odnosov z ZDA,« je za TV Slovenija dejal Trita Parsi, soustanovitelj Inštituta Quincy, neodvisnega inštituta za odgovorno državljanstvo iz ZDA.

Danny Citrinowicz z izraelskega Inštituta za študije nacionalne varnosti in nekdanji funkcionar izraelske obrambne obveščevalne službe, pa je dejal: »Nova slovenska zunanja politika ne odraža stališč večine evropskih držav. Če bomo v Izraelu želeli imeti boljše odnose z EU, bomo morali spremeniti naš odnos do Palestine, zlasti v Gazi in na Zahodnem bregu.« Če je to jasno Izraelcem, bo moralo postati jasno tudi naši vladi.

Osrednja tema BSF je bila Moč soustvarjanja prihodnosti, s poudarkom na Evropo. Zato je bilo nemajhno presenečenje, da vodstvo zunanjega ministrstva na Bled ni povabilo nikogar od vodilnih funkcionarjev EU.

Blejski strateški forum je po sicer všečnem govorjenju zunanjega ministra Kajzerja o naši zavezanosti Evropski uniji pokazal, da je slovenska vlada v resnici prestopila s francosko-nemškega vlaka, ki še vedno vodi EU, na lokalni vlak od Zagreba do Varšave.

V programu so bili samo trije evropski komisarji (Marta Kos za širitev, Dubravka Šuica za Mediteran in Apostolos Tzitzikostas za trajnostni promet in turizem). Ni bilo predsednikov Komisije, Sveta ali Evropskega parlamenta, pa tudi ne vodilnih iz Sveta Evrope.

Če ne bi bilo predsednice države Nataše Pirc Musar, ki se je pogovarjala s slovaškim predsednikom in pa z ukrajinsko borko za človekove pravice Oleksandro Matvijčuk in ji podelila nagrado za uglednega partnerja BSF, bi bile človekove pravice v ozadju zanimanja. Je pa zanimivo, da je med predsedničinima pogovoroma dvorano zapustila večina vidnih predstavnikov vlade.

Predsednik vlade je na žalost v ta mednarodni dogodek vpletal tudi notranjo politiko. Ni mogel skriti nestrpnosti do evropske komisarke Marte Kos, za katero si z zunanjim ministrom nista hotela vzeti časa niti za krajši pogovor. Zunanji minister ji je namenil le nekaj minut za fotografiranje.

Še več! V uvodnem govoru je premier Janša pred diplomati iz vsega sveta napadel slovensko pravosodje, ki da ni hotelo procesirati zanj očitnega pranja iranskega denarja v NLB. Si morete misliti, je potarnal, da je tožilstvo pometlo pod preprogo dokazano pranje denarja. Seveda ni povedal, kdo ga je dokazal.

A zato je bilo z lahkoto najti tiste, ki naj bi se s tem okoristili. Za krivdo so vedno pri roki novinarji in civilna družba. »Obstaja več kot utemeljen sum, da se del tega denarja še vedno uporablja za proiransko propagando v nekaterih slovenskih in evropskih nevladnih in medijskih krogih.«

Kaj res?!? Gospod premier, tole pa je res prepoceni! Morda je bilo to pisano na dušo Allison Hooker, državni podsekretarki ameriškega State Departmenta, ki je po besedah ministra Kajzerja najvišji rang ameriške politike, ki je kdaj prišel na BSF. Seveda, če pozabimo, da je bil leta 2010 gost BSF nekdanji državni sekretar Colin L. Powell.

V oči me je zbodla še ena podrobnost. Večina gostov in voditeljev je bila izbrana iz srednjeevropskih držav. Zahodne Evrope je bilo na Bledu bolj malo. Čudno, če govorimo o moči soustvarjanja evropske prihodnosti. Toda ko je na pogovoru s češkim, hrvaškim in madžarskim predsednikom vlade spregovoril premier Janša, je bila stvar jasna. Mednarodni druščini je sporočil: »Opravičujem se kolegom iz zahodne Evrope, toda zdrava pamet danes prihaja iz vzhodnega dela Evrope!«

Ta misel je logično nadaljevanje poudarkov iz njegovega govora, med drugim tudi izjave: »Moč Evrope nikoli ni bila v enotnosti. Bila je v njeni sposobnosti, da svojo raznolikost preoblikuje v ustvarjalnost in nazadnje v moč.«

Delno je to seveda res, saj raznolikost v nastajanju odločitev prispeva k večjemu zadovoljstvu Evropejcev. A če pri odločanju ni enotnosti (tako kot ga zaradi Slovenije ni bilo pri obsodbi izraelskega zasedanja palestinskega ozemlja), tudi ni učinkovitosti, na katero tako prisega naš predsednik vlade.

Skratka, Blejski strateški forum je po sicer všečnem govorjenju zunanjega ministra Kajzerja o naši zavezanosti Evropski uniji pokazal, da je slovenska vlada v resnici prestopila s francosko-nemškega vlaka, ki še vedno vodi EU, na lokalni vlak od Zagreba do Varšave.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.