Bogataj je v svojem govoru poudaril, da je Prešernov dan državni praznik, ki je še ohranil nekaj obrednosti, ki ne pomeni zgolj obešanja zastav. Po njegovih besedah bi ga morali praznovati v najširšem pomenu besede kultura, tudi ob spoštovanju medsebojnih razlik.
Predsednik upravnega odbora Prešernovega sklada se je ustavil tudi ob "živahni razpravi", kot jo je poimenoval, ki je spremljala letošnji izbor nagrajencev. To je dokaz, da nagrade niso okostenela stalnica, a hkrati tudi priložnost za razmislek, kako pri podeljevanju nagrad kaj spremeniti. Bogataj se ne strinja z nergači, ki menijo, da je treba nagrade zaradi večkratnih zapletov preprosto ukiniti ali pa "ker nekateri ne prenesejo določenega obraza". Nagrade je treba razvijati in graditi ter se zavedati, da se umetnost spreminja in razširja. Svoje mesto, o katerem bi odločale samostojne komisije, bi morali tako imeti tudi filmsko, oblikovalsko ali prevajalsko področje, je menil Bogataj.
Prejemnik velike Prešernove nagrade za opus, pisatelj Vladimir Kavčič je v zahvalnem govoru prav tako opozoril na tukaj in zdaj. Ko je Slovenija postala del EU in širšega gospodarskega polja, so propadla številna podjetja, brezposelnost je velika. Država rešuje banke, da bodo počele to, kar so doslej, medtem ko mladi odhajajo s trebuhom za kruhom, je dejal Kavčič, ki je za konec situacijo ponazoril s primerom slovenske stranke. Ta ima za dobro plačana mesta evropskih poslancev evidentiranih 42 članov, nima pa kandidata za zdravstvenega in gospodarskega ministra doma. Izjava je v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma sprožila velik aplavz.
S svojim kratkim govorom je navdušil tudi drugi prejemnik velike Prešernove nagrade, skladatelj Pavle Merku. Leta 2004 je napisal zadnjo skladbo, od takrat se že deset let ubada le z boleznijo, to je deset let trpljenja, je dejal. Zdaj že mesec dni odgovarja na vprašanja novinarjev, zaradi česar je utrujen, a srečen. "Čutim se spet srečnega, umrl bom bolj vesel," je v šali sklenil Merku.
Nagrade Prešernovega sklada so prejeli akademska slikarka Alenka Sottler, režiser Jernej Lorenci, pesnik Vladimir Kos, igralka Vesna Pernarčič, Slovenski tolkalni projekt in režiser Jože Možina. Odločitev, da njegov dokumentarni film o Pedru Opeki prejme nagrado, je dvignila nekaj prahu, a kot je pred podelitvijo dejal za STA, je naredil dober film in kamero usmeril v pomembno temo. Da je bila odločitev upravnega odbora za Možino nesporna, pa pričajo tudi tri pravna mnenja, je za STA dejal Bogataj.
Zdravljico je na proslavi interpretirala dramska igralka Silva Čušin, slovesno podelitev pa je zaključil kulturni program, ki je vseboval dela letošnjih nagrajencev. Ta dokazujejo, meni režiser prireditve Matej Filipčič, da živeti umetnost pomeni presegati čas ter da je umetnost privilegirana izkušnja časa.
Utemeljitve nagrad:
Vladimir Kos je nagrado prejel za zbirki Pesmi z japonskih otokov in Ob rahlo tresoči se tokijski harfi. V zgodovino moderne slovenske literature se je Kos vpisal s tem, da je v letih 1954 in 1955 s svojo poezijo ustvaril zgodnje dosežke slovenskega pesniškega modernizma. Njegova zbirka Dober večer, Tokio (Tokio, 1960) ni le prva slovenska knjiga, izdana na Japonskem, marveč tudi ena prvih pesniških zbirk moderne slovenske poezije. V zbirkah Pesmi z japonskih otokov in Ob rahlo tresoči se tokijski harfi pa se njegova poezija odpira harmoničnemu doživljanju japonske narave, človekovega mesta v kozmosu in - nazadnje - krščanske transcendence kot temeljnega ozadja vseh bitij, njihove lepote, globine ter nagovarjajoče moči, je v utemeljitvi nagrade zapisal Matija Ogrin.
Alenka Sottler je skladovo nagrado prejela za razstave v Mariboru in Ljubljani ter za ilustratorski opusu, ki ga je mogoče uvrstiti v sam vrh domače ilustracije. Sottlerjeva spada med redke domače ilustratorje, ki so ilustraciji uspeli pridobiti enak status, kot ga ima slikarstvo. S svojim delovanjem je razširila formalne in izrazne meje domače ilustracije za otroke, mladino in odrasle, še posebej ilustracije poezije. Pomembna značilnost njenega ilustratorskega opusa je težnja po likovnem eksperimentu, s katerim uspešno nadgrajuje sugestivno rabo likovnih postopkov in prvin ter se izogiba klišejskim rešitvam, je v utemeljitvi zapisal Damir Globočnik. V zadnjih letih se je zlasti z deli, ki niso nastala po naročilu, začela intenzivno posvečati družbeno angažirani oziroma politični ilustraciji. Tu velja omeniti ciklus Dobro jutro, s katerim se je predstavila v mariborski Kibli in v galeriji Alkatraz v Ljubljani.
Jernej Lorenci je nagrado Prešernovega sklada prejel za režijo uprizoritev Kako jemati njeno življenje, Nevihta, Dantonova smrt in Ponorela lokomotiva. Lorenciju v trenutno v slovenskem gledališču pripada mesto najbolj svojskega, umetniško poglobljenega in iščočega gledališkega režiserja, ne le v okviru njegove generacije, temveč v celostnem generacijskem prerezu. Njegovo ustvarjanje zaznamujeta raziskovanje in razvijanje gledališkega medija. V zadnjih letih je v svoji uprizoritveni estetiki izpeljal pomembne premike tudi na nivoju interakcije med odrom in "aktivnim gledalcem". Je mojster v ustvarjanju duha skupnosti - skupnosti gledalcev in igralcev ter skupnosti ustvarjalcev. Njegove uprizoritve pa odlikujeta tudi usklajena, v podrobnostih dodelana ansambelska igra in harmonična skladnost vseh elementov uprizoritve, je v utemeljitvi zapisala Tea Rogelj.
Jože Možina je skladovo nagrado prejel za dokumentarni film Pedro Opeka, dober prijatelj. Z njim gledalca silovito potegne v svet revščine in ponižanja, ki ga prikaže takšnega, kakršen je: poln bolečine, trpljenja, odrekanja, nepravičnosti, a na drugi strani tudi pozitivnega upanja, ki prihaja po nesebičnem delu in žrtvovanju slovenskega misijonarja. Celotna filmska pripoved deluje pristno, zato gledalca pritegne tako silovito, da pozabi na lasten prostor in čas. Film, ki ga je videlo že preko 700.000 gledalcev, je dokaz, da je tudi zahtevno tematiko moč predstaviti širokemu krogu ljudi. Z dokumentarcem se je Možina dvignil od specifično slovenskih problemov na raven globalnih, svetovnih vprašanj o razporeditvi blagostanja in revščini, o izkoriščanju in izkoriščanih, o skrajni stopnji ponižanja človeka v bedi ter o dostojanstvu boja proti temu, je v utemeljitvi zapisal Mitja Štular.
Slovenski tolkalni projekt, krajše SToP, sestavljajo Barbara Kresnik, Marina Golja, Matevž Bajde, Damir Korošec, Franci Krevh, Tomaž Lojen, Davor Plamberger in Dejan Tamše. Nastal je leta 1999 z željo po komornem muziciranju, izvajanju kakovostnih skladb in raziskovanju novih zvokov tolkal in ima v procesu ponovnega odkrivanja estetskih vrednot preteklosti in tehtnih dosežkov modernizmov 20. stoletja posebno mesto. Poleg spodbujanja sodobne ustvarjalnosti, doslej so (pra)izvedli hvalevreden niz slovenskih novitet za tolkala, prinaša izjemno kakovostne izvedbe in posnetke klasičnih del. SToP je, kot je v utemeljitvi zapisal Leon Stefanija, eno najbolj kakovostnih, najtehtnejših in za občinstvo tudi najprivlačnejših poustvarjalnih teles na Slovenskem.
Vesna Pernarčič, ena izmed osrednjih nosilk repertoarja Prešernovega gledališča Kranj, je v zadnjih dveh izoblikovala zavidljivo paleto različnih vlog. Med drugim je bila energična Irina v Treh sestrah Antona Pavloviča Čehova, nežna in ljubka Emmi Rothner v Proti severnemu vetru Daniela Glattauerja in nepozabna Marlene v predstavi Marlene Dietrich Nebojše Pop-Tasića. Kot je v utemeljitvi nagrade zapisala Nataša Barbara Gračner, je njena odrska prezenca skorajda samoumevna, njena odrska govorica izbrušena in zareže nežno, a brezkompromisno. Občutek za pravo mero ji daje verjetnost prav v vseh plasteh, ki jih uporablja pri ustvarjanju svojih vlog, njen igralski register pa ji omogoča vrhunsko izvedbo tako komedij kot tudi psihološko poglobljenih dram.