Zmaga umetnosti ni triumfalna. Ko so ga dijaki spraševali, zakaj se na koncu drame Veliki briljantni valček pojavi Chopin in ali je to sploh Chopin, jim je odvrnil: seveda je pravi. »To je to sporočilo: umetnost na koncu zmaguje. Ne triumfalno, ampak s tem, da spregovori o stvareh, o atmosferi, v kateri živimo, načenja vprašanja. Ne more zamenjati političnega, ekonomističnega ali znanstvenega govora, lahko pa govori o ranljivosti posameznika, kako se preživlja, o čem upa, kaj se mu dogaja, o njegovih razočaranjih. Prek posameznika govori o družbi.«
Ciril Kraljevič, glavni junak romana, čeprav ima velik priimek, v svojih odločitvah nima prav nič junaškega, veličastnega. Rad bi živel od igranja violine, a je v svoji negotovosti brez zamisli, kako to doseči, zato se loti sumljivih tranzicijskih poslov. Na vprašanje moderatorke pogovora, ali so mlade generacije danes bolj resignirane, ji je Jančar pritrdil. Njegov junak nima ničesar, za kar bi se oprijel, politika ga ne zanima, prostor, kjer se delijo kosi sveta, denar in blaginja, je zaseden. S svojo umetnostjo se ne more prebiti. »Z vstopom v EU se je zdelo, da stopamo v svet blaginje, normalnega življenje, kjer bo vsakdo od mladih ljudi delal to, kar zna in za kar mu je Gospod dal tisti en talent, o čemer je junaku govoril oče. A to ni mogoče, saj veljajo druge poti za uveljavitev: oportunizem, privilegirani položaji, povezave s starši, lobiji …« Tu se je pisatelj ustavil: »Nisem družbeni mislec, govorim o fantu, ki se mu je to zgodilo.«