Ključne odločitve so takrat sprejemali politiki, združeni v koaliciji Demos, pomembno vlogo pa je odigral tudi takratni predsednik Milan Kučan. Nekaterih glavnih akterjev tega zgodovinskega dogajanja ni več med nami, nekateri pa so še vedno zelo aktivni.

»Jugoslavije ni več. Gre za Slovenijo,« so bile zgodovinske besede Jožeta Pučnika, predsednika koalicije Demos, ki jih je izrekel 23. decembra 1990 med čakanjem na rezultate plebiscita, potem ko je bilo že znano, da je večina volilnih upravičencev izglasovala, da naj Slovenija postane samostojna in neodvisna država.

Glasovanja o osamosvojitvi se je udeležilo 93,2 odstotka volivcev, med njimi jih je 95 odstotkov glasovalo za slovensko osamosvojitev. Med vsemi volilnimi upravičenci pa je za samostojno in neodvisno državo Slovenijo glasovalo 88,5 odstotka volivcev. Za je obkrožilo 1.289.369 volivcev, proti jih je bilo 57.877 oziroma štirje odstotki, neveljavnih je bilo 12.412 oziroma 0,9 odstotka glasovnic.

BOBO

Članek v celoti s prijavo na Reporterjeve digitalne pakete.

Zapuščanje soda smodnika

Po vsej državi je bilo rajanje, v prestolnici so rojstvo nove države proslavili z ognjemetom, vodilni predstavniki vlade z Lojzetom Peterletom na čelu in nekateri poslanci Demosove koalicije so rezultate plebiscita pričakali na Sv. Jakobu nad Katarino v Polhograjskem hribovju, kjer se je že pred tem kljub zimskem vremenu zbrala množica. Uradne rezultate so slovesno razglasili v skupščini Republike Slovenije tri dni pozneje. Takrat je predsednik skupščine France Bučar na slavnostni razglasitvi rezultatov plebiscita za govornico dejal: »Ta glasovalni izid mi omogoča, da slovesno razglasim pred tem visokim zborom, pred slovensko, jugoslovansko in vso svetovno javnostjo, da se je slovenski narod na temelju trajne in neodtujljive pravice do samoodločbe odločil, da Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država.«

BOBO

Na dan razglasitve rezultatov plebiscita, 26. decembra 1990, obeležujemo tudi praznik dan samostojnosti in enotnosti. Ni bilo veliko trenutkov v zgodovini, ko bi se slovenski narod tako zelo poenotil. Pa ne le narod, tudi slovenska politika. Bile so izjemne zgodovinske okoliščine. Jugoslavija je že vidno razpadala, grozila je državljanska vojna. Nacionalistični spori med Srbi in Hrvati so preraščali v oborožene konflikte, grozila je vojna v BIH, na Kosovu so Srbi s policijsko represijo tlačili Albance. Vladajoča Zveza komunistov Jugoslavije je januarja 1990 razpadla, edina sila, ki je držala Jugoslavijo skupaj, je bila vojska, s katero je bilo treba resno računati.

BOBO

Konec osemdesetih let sta se namreč v takratni skupni državi začela odvijati dva med seboj povsem nasprotujoča si koncepta razvoja. Medtem ko so se v Srbiji zavzemali za še bolj centralizirano državo, sta si zahodni republiki Slovenija in Hrvaška želeli večjo avtonomijo in bolj svobodno družbo. Začele so nastajati prve stranke, ki niso bile pod okriljem komunističnega režima. V Sloveniji se je krepila želja po večji samostojnosti ali popolni neodvisnosti. Tako so slovenski pisatelji in drugi izobraženci pod okriljem pripravili Majniško deklaracijo, ki je zahtevala suvereno slovensko državo in njeno svobodno odločanje o zunanjih povezavah. Opozicijske stranke so se povezale v koalicijo Demos, ki je nato zmagala na prvih svobodnih in demokratičnih volitvah aprila 1990. Na predsedniških volitvah pa je nekdanji šef (prenovljene) partije Milan Kučan premagal vodjo Demosa Jožeta Pučnika. Tako je prišlo do sožitja med starimi in novimi političnimi silami, ki je pozneje omogočilo sporazum med strankami za plebiscit.

BOBO

Odločitev za plebiscit

Ključni protagonisti slovenske osamosvojitve so bili v koaliciji Demos. Predsednik vlade je postal Lojze Peterle, ki je bil predsednik Slovenskih krščanskih demokratov, državotvorne resorje pa so prevzeli ministri iz vrst Slovenske demokratične zveze: zunanje zadeve Dimitrij Rupel, notranje Igor Bavčar in obrambo Janez Janša. Vodenje skupščine je prevzel France Bučar, ki je prav tako prihajal iz vrst SDZ, poslanski klub Demosa pa je vodil Franc Zagožen iz Slovenske kmečke zveze (pozneje preimenovane v Slovensko ljudsko stranko). Iz SKZ je prihajal tudi Ivan Oman, ki se je v predsedstvu Republike Slovenije najbolj zavzemal za osamosvojitev. Koalicijo Demos je vodil Jože Pučnik, ki je bil tudi predsednik Socialdemokratske stranke Slovenije (danes SDS). V Demosu sta imela pomembno vlogo tudi zakonca Spomenka in Tine Hribar, prva je bila tudi poslanka, kot pravnika pa tudi poznejša ustavna sodnika Peter Jambrek in Tone Jerovšek.

BOBO

Demosova vlada je s pomočjo ustavnih sprememb in Deklaracije o suverenosti države Republike Slovenije 2. junija 1990 okrepila avtonomne pristojnosti ter tako krepila pot za osamosvojitev. Med pomembnimi ukrepi je bila tudi ustanovitev Manevrske strukture narodne zaščite (MSNZ), ki jo je vodil Tone Krkovič, usmerjala pa sta jo ministra Bavčar in Janša. Ker je jugoslovanska vojska kmalu med prvim in drugim krogom volitev skoraj popolnoma razorožila slovensko teritorialno obrambo, je MSNZ poskrbela, da se je pozneje lahko teritorialna obramba ustrezno opremila in ubranila pred agresijo jugoslovanske vojske. Sprva so nameravali osamosvojitev izvesti skupaj s sprejetjem ustave, ki bi vsebovala tudi osamosvojitvene člene, nato pa bi jo potrdili na referendumu. Načrtovali so, da bi se Slovenija osamosvojila že decembra 1990, a se je izkazalo, da do takrat ne bo mogoče sprejeti ustave, medtem ko so se razmere v Jugoslaviji vedno bolj slabšale.

BOBO

Vodilni politiki Demosa France Bučar, Peter Jambrek in Jože Pučnik so ugotovili, da osamosvojitev ne more biti zgolj projekt ene politične opcije, ampak nacionalni projekt, v katerem mora imeti oblast podporo večine politične in širše javnosti. Tako so sprejeli odločitev o plebiscitu, zamisel so predstavili na sestanku Demosovega poslanskega kluba v Poljčah na Gorenjskem, kot datum izvedbe pa je nato Pučnik javno predlagal 23. december 1990. Seveda ne brez razloga: takrat je bila zaradi praznikov večina Slovencev doma, v domovino pa so prišli tudi zdomci in nekateri izseljenci, ki so prav tako lahko glasovali.

BOBO

Opozicija je sprva nasprotovala datumu, prav tako je menila, da bi morala odločitev za samostojno državo izglasovati več kot zgolj navadna večina udeležencev na volitvah. Ob posredovanju predsednika predsedstva Milana Kučana so se nato vladne in opozicijske stranke uskladile o predlaganem datumu, hkrati pa tudi o kvorumu, večini vseh volilnih upravičencev, kar je plebiscitarni odločitvi dalo večjo legitimnost.

Čeprav je predsedstvo Jugoslavije načrtovani slovenski plebiscit razglasilo za neustavnega, zvezna skupščina pa je zahtevala takojšnjo ustavitev vseh priprav nanj, ga niso mogli preprečiti. Plebiscitarna odločitev je nalagala slovenskemu vodstvu, da glede na voljo ljudi v šestih mesecih sprejme vse potrebno, da Republika Slovenija prevzame izvrševanje vseh suverenih pravic, ki jih je prenesla na organe SFRJ, ter začne pogajanja z drugimi republikami o pravnem nasledstvu in bodoči ureditvi medsebojnih odnosov po načelih mednarodnega prava, vključno s ponudbo konfederalne pogodbe. Šest mesecev pozneje, 25. junija 1991, je skupščina razglasila samostojnost in neodvisnost Republike Slovenije, jugoslovanski tanki so napadli Slovenijo, toda po desetdnevni vojni so se morali umakniti. Z odhodom zadnjega jugoslovanskega vojaka in mednarodnim priznanjem Slovenije je Jugoslavija postala preteklost.

BOBO

Usoda osamosvojiteljev

Jože Pučnik, ki velja za očeta slovenske osamosvojitve, je po razpadu Demosa postal podpredsednik v prvi vladi Janeza Drnovška, nato pa poslanec SDSS v državnem zboru. Leta 1993 je vodenje stranke prepustil Janezu Janši. Na naslednjih volitvah ni več kandidiral. Umrl je leta 2003. Pokopan je na pokopališču v Črešnjevcu pri Slovenski Bistrici, v tem mestu ima tudi svoj spomenik. Leta 2022 je prejšnja vlada odkrila spomenik Pučniku tudi pred kongresnim centrom na Brdu pri Kranju. Po njem se imenuje tudi osrednje slovensko letališče na Brniku. V Ljubljani ima le majhno ulico, v predsedniški palači pa mu je prejšnji predsednik Borut Pahor namenil dvorano, prav tako kot tudi Francetu Bučarju in Janezu Drnovšku.

France Bučar, ki tudi velja za enega od očetov slovenske osamosvojitve, je bil prav tako poslanec še en mandat, nato pa se je politično upokojil. Neuspešno je kandidiral za ljubljanskega župana in za predsednika države. Pozneje je bil med podporniki aktualnega ljubljanskega župana Zorana Jankovića. Umrl je leta 2015. Pokopan je v Bohinjski Bistrici. Za razliko od Pučnika je dobil svoj spomenik v Ljubljani na Trgu narodnih herojev v parku ob državnem zboru.

BOBO

Milan Kučan, ki sicer pri sami odločitvi za plebiscit ni neposredno sodeloval, imel pa je pomembno vlogo pri demokratizaciji Slovenije konec osemdesetih let in poznejšem osamosvajanju, je bil še dvakrat izvoljen za predsednika države, nato je še pet let uporabljal pisarno bivšega predsednika. Kot prvi predsednik prejema dodatek k pokojnini, ki znaša razliko med redno pokojnino in 80 odstotki (neto) plače vsakokratnega predsednika države. Še vedno velja za vplivnega politika oziroma strica iz ozadja, saj mu politiki strank levo od sredine zelo radi prisluhnejo oziroma si želijo njegove podpore. Lani se je zavzel za spomenik osamosvojitvi, ki bi stal na Trgu republike v Ljubljani, kjer so 25. junija 1991 ob razglasitvi samostojne in neodvisne države dvignili novo slovensko zastavo. Po vladnih načrtih naj bi spomenik postavili prihodnje leto.

BOBO

Lojze Peterle, ki je bil predsednik osamosvojitvene vlade, je kmalu po razpadu Demosa izgubil položaj. Pozneje je bil zunanji minister v vladah Janeza Drnovška in Andreja Bajuka, v vmesnem obdobju je bil poslanec državnega zbora. Po združitvi SKD in SLS je ustanovil NSI, ki pa je ni vodil. Leta 2007 je neuspešno kandidiral za predsednika države. Tri mandate je bil tudi evropski poslanec, po izteku funkcije leta 2019 se je upokojil. Od leta 2021 vodi Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve (VSO), zadnji dve leti pa tudi Zavezništvo SKD, v okviru katerega povezuje nekdanje poslance krščanskih demokratov in se zavzema za tesnejše povezovanje med SLS in NSI.
Dimitrij Rupel je bil zunanji minister v vladah Janeza Drnovška, Antona Ropa in Janeza Janše. V devetdesetih letih je bil tudi ljubljanski župan in veleposlanik v ZDA. V času zadnje Janševe vlade je bil direktor Javne agencije za knjigo. Je tudi zaslužni profesor zasebne Nove univerze, ki jo je ustanovil Peter Jambrek. Kot upokojenec ni več politično aktiven, še vedno pa piše knjige na temo slovenske državnosti. Nazadnje je napisal knjigo Diplomati. Zunanja politika je notranja politika.

BOBO

Igor Bavčar je bil pozneje minister za evropske zadeve, nato pa je odšel v gospodarstvo in vodil družbo Istrabenz. Pozneje je bil zaradi »pranja denarja« obsojen na petletno zaporno kazen. Odslužil jo je in se pritožil na Evropsko sodišče za človekove pravice, ki mu je delno ugodilo ter mu prisodilo 10 tisoč evrov odškodnine in še šest tisočakov za stroške. Tam še naprej išče svojo pravico. Prav tako je še vedno tudi zelo aktiven v okviru Združenja VSO in pogost obiskovalec prireditev, ki obujajo dogodke iz časa osamosvajanja.

Janez Janša je med vsemi osamosvojitelji še najbolj aktiven. Od leta 1993 vodi stranko SDS, trikrat je še bil obrambni minister, trikrat je nato vodil vlado, nazadnje v času med 2020 in 2022. Vseskozi je tudi poslanec državnega zbora. Zaradi afere Patria je bil obsojen in nekaj mesecev v zaporu, vendar je ustavno sodišče sodbo razveljavilo. Trenutno je v opoziciji, vendar pa ima njegova stranka najvišjo javno podporo. Zato ima še vedno možnost, da zmaga na volitvah in nato prevzame vlado.

BOBO

Ivan Oman je umrl leta 2019. Pokopan je v Škofji Loki, blizu domačega Zminca, kjer je imel kmetijo. Po osamosvojitvi je bil nekaj časa poslanec krščanskih demokratov, nato se je poslovil od politike. Vseskozi se je zavzemal za združitev SLS in SKD, pozneje NSI. Prejšnji predsednik Borut Pahor je po njem imenoval dvorano v predsedniški palači in odkril spominsko ploščo na Omanovi domačiji, ki mu jo je ob tretji obletnici smrti postavila občina Škofja Loka.

BOBO

Tudi Franc Zagožen, ki je v času osamosvajanja vodil klub poslancev Demosa, je že pokojni. Umrl je leta 2014. Poslanec državnega zbora je bil do leta 2000. Takrat je tudi za eno leto prevzel združeno stranko SLS-SKD, ki je kmalu po združitvi razpadla. Veljal je za idejnega očeta Slovenske kmečke zveze, iz katere je nastala SLS. Pokopan je v Šmartnem ob Dreti v Zgornji Savinjski dolini.

Peter Jambrek je bil prvi predsednik ustavnega sodišča v samostojni Sloveniji, obenem tudi prvi predstavnik Slovenije na Evropskem sodišču za človekove pravice. Pozneje je bil minister za notranje zadeve v vladi Andreja Bajuka in nato predsednik Zbora za republiko. Vseskozi je tudi dejaven v akademski sferi. Je ustanovitelj in rektor zasebne Nove univerze, kjer je tudi zaslužni profesor.

BOBO

Spomenka in Tine Hribar živita v pokoju v Tomišlju pri Igu. Občasno se pojavljata v javnosti in komentirata aktualno dogajanje. Spomenka Hribar se je po osamosvojitvi predčasno upokojila. Ob vojni v Ukrajini se zavzema za ustavitev pomoči napadeni državi in prekinitvi sankcij zoper Rusijo.

Tone Krkovič se je po vojaški karieri upokojil, nekaj časa je bil tudi glavni tajnik SDS, v zadevi Patria pa je bil prav tako obsojen ter nato po razveljaviti sodbe izpuščen iz zapora. V zadnjih letih je svetovalec uprave Gen I. Izstopil je tudi iz veteranske organizacije VSO, v kateri je deloval.

BOBO

Med protagonisti plebiscita ni Janeza Drnovška, ki je bil takrat član predsedstva SFRJ in je pozneje odigral zelo pomembno vlogo v osamosvojitvi, saj je kolege v zveznem predsedstvu prepričal, da so podprli umik jugoslovanske vojske iz Slovenije. Pozneje je bil štirikrat predsednik vlade, nato pa predsednik države. Umrl je leta 2008.