Zdaj pa konkretno. Po močnem pritisku javnosti in vztrajanju ogorčenih žrtev je papež le preklical zastaralni rok za preiskavo in sojenje p. Marku Rupniku. Da se dolgo ni odrekel nedotakljivemu duhovniku z najboljšimi zvezami, je bil papežev slab zgled. 

Potem ko je bil slavni mozaičar izključen iz jezuitskega reda, so odšli še štirje njegovi sodelavci iz Centra Aletti, trije med njimi slovenski duhovniki: Milan Žust, Andrej Brozovič in Ivan Bresciani. Slednjemu so poznavalci pripisovali veliko možnosti, da ga papež imenuje za novega koprskega škofa. Ta primer priča o tem, da je, kot trdijo nekateri v Cerkvi, imel Rupnik v zadnjih letih neposreden vpliv na imenovanje škofov, pa tudi tistih, ki so odgovorni za formacijo prihodnjih duhovnikov.

Koprski škof Jurij Bizjak ga je umestil med svoje duhovnike. Ko je to po ovinkih izvedel predsednik Slovenske škofovske konference novomeški škof Andrej Saje, je bil skrajno slabe volje, vedo povedati tisti, ki so bili takrat poleg njega. Slovenski škofje so tudi v javnosti govorili različno. 

Celjski škof Maksimilijan Matjaž se je v intervjuju za Večer pred dvema letoma v velikonočnem intervjuju postavil na stališče, da ni še nič gotovega in govoril, da ne pozna dinamike odnosa, ki so ga imele z njim. Zato bo še naprej nosil naprsni križ, ki so mu ga izdelali po Rupnikovi zamisli. Isti čas je za portal siol.net ljubljanski nadškof Stanislav Zore dejal, da o obtožbah ne dvomi; nihče se ne bi tako izpostavljal zgolj zaradi nasprotovanja nekomu ali pa zaradi pridobivanja pozornosti. 

Rupnika so nekaj mesecev pozneje odslovili iz jezuitskega reda, kar je – kot je zapisal predsednik SŠK Andrej Saje v izjavi, s katero se je odzval na razkritje o inkardinaciji v koprsko škofijo – »skrajni ukrep v cerkvenopravnem smislu, ki ne more biti razumljen drugače kot kazenska sankcija za huda, nedopustna dejanja.«

»Sram je dar: ko čutimo Božje usmiljenje, nas je resnično sram nas samih. Kljub naši bedi in grehu nam Bog ostaja zvest in nas dviga.« To je v uvodu knjige Božje ime je usmiljenje zapisal Frančišek. Namesto žrtev, nekdanjih redovnic je v zasebno avdienco sprejel storilca. Ni jih sprejel vse do smrti, četudi v sebi nosijo še posebej globoke rane.