Na žalost poteka proces, ki sem ga opisoval v zadnjem komentarju za Reporter, v katerem sem pisal o rezultatu zadnjih nemških volitev. Nemčija je navkljub izredno visoki investiciji 500 milijard evrov obsojena na gospodarsko stagnacijo in v nadaljnje obubožanje spodnje tretjine prebivalstva. Torej ni le na poti gospodarske stagnacije, temveč tudi socialne dezintegracije.

Vendar to ni vse. Ob obeh procesih se sooča tudi z medgeneracijskim spopadom, o katerem pa zelo verjetni člani nove velike koalicije, krščanska unija ter socialdemokrati sploh ne govorijo. V njem bo izgubila mlajša generacija, ki je ne varujejo premožni starši. Niti najmanj ne dvomim, da je molk Unije in socialdemokratov zavesten in hoten, kar samo po sebi pove dovolj o enih in drugih. V tem procesu bo že v kratkem pridobila deloma skrajno desna Alternativa za Nemčijo, ki bo postala najmočnejša politična stranka v Nemčiji.

Od celotnega zneska, ki v načelu znaša pol trilijona evrov (to številko si zapomite za kasneje), bo za investicije v vojsko namenjenih 100 milijard evrov. Gre tako ta investicije v njeno infrastrukturo kot za osnovno opremo vojakov. Stavbe vojske tako propadajo, vojaki pa nimajo dovolj kakovostnih škornjev, nočnih očal, vojska ne premore dovolj tankov in letal (pri njihovi izdelavi bo mogoče zaposliti del ljudi iz na primer Volkswagna, ki je v vse večjih težavah; sprašujem pa se, ali bodo kupili ameriška letala glede na vse slabše odnose Nemčije in ZDA; govori se celo, da imajo ameriška letala F-35 »killer switch«, ki omogoča izklop njihove programske opreme na daljavo, s tem pa njihovo popolno onemogočenje).

Nemčija je od leta 1945 pa do danes razvijala socialno državo, hkrati pa je lahko svoje proizvode dovolj poceni prodajala ZDA (ki je sicer močno investirala v Nato in svojo vojsko, to je razjezilo Donalda Trumpa, njenega sedanjega predsednika). Leta 2011 je ukinila naborniško vojsko, v samo vojsko pa ni investirala več desetletij. Tako je ostala socialna in konkurenčna. Vojska je državo pač stala le malo denarja, bila je poceni. Za obnovitev osnovne vojaške infrastrukture potrebuje vojska nekaj manj kot 70 milijard evrov. Poleg tega bo njeno zadolževanje v prihodnje izvzeto iz zadolževanja države, torej je lahko, teoretično, neskončno. 30 milijard bo ostalo za orožje.

100 milijard evrov bo šlo za potrebe lokalnih skupnosti, 300 preostalih milijard pa bo država investirala v obnovo infrastrukture, nadgradnjo medmrežja in v gradnjo ogromnih baterij za shrambo električne energije. Nemški mostovi, v katere se je nazadnje investiralo pred kakšnimi 50 leti se dobesedno rušijo ali pa so zaprti. Nujna je obnova in dodatna gradnja celotnega avtocestnega omrežja, nujne so tudi investicije v železnice, ki imajo izjemno velike zamude (tudi moja osebna izkušnja s prevozi na relaciji Frankfurt na Majni pa do Berlina je izjemno slaba, celo grozljiva; na 500 kilometrih sem imel že 4 ure zamude; ne, nikakor ne pretiravam, velike zamude na nemških železnicah so docela običajne, njeno vodstvo pa je politično okuženo).   

Ko gre za investicije v energetski sektor, bo Nemčija investirala v obnovljive vire energije, v vetrne in sončne elektrarne ter v gradnjo velikih baterij. Obnoviti mora tudi celotno omrežje za prenos električne energije. Končno naj bi dosegla energetsko varnost in vsaj omejeno energetsko samozadostnost (investicije v obnovlijve vire energije so izsilili Zeleni, ki sicer ne bi omogočili izjemno visokega zadolževanja; z njihovim sodelovanjem so v Bundestagu dosegli 2/3-večino, ki je nujna za spremembe ustave, ki je poprej opredeljevala »Schuldenbremse«, torej zavoro zadolževanja).

Profimedia

V poraznem stanju je tudi njihovo telefonsko omrežje. Tako sem se moral v Berlinu premakniti na dovolj ugoden položaj na neki ulici, da sem sploh lahko govoril s Slovenijo. Ponekod tudi v glavnem mestu medmrežje deluje zelo slabo.To, da je treba nadgraditi medmrežje zgolj v ruralnem okolju, sploh ne drži. Nemčija je glede tega še zmeraj v kameni dobi, kar velja tudi za njene uradnike, ki računalnike vse prevečkrat uporabljajo le kot pisalne stroje, ki imajo notranji pomnilnik. Glede tega so razmere v Sloveniji bistveno boljše.

Dodajam, da sem pozorno pregledal dokumente, ki govorijo o porabi omenjenega pol trilijona evrov. Niti na enem mestu nisem našel omembe, da mora Nemčija zgraditi toliko stanovanj, da bo to omogočilo znosno preživetje spodnje tretjine prebivalstva. Pa nikakor ne gre le zanje. Ker ne najdejo strehe nad glavo, je v veliki stiski veliko mladih Nemcev in Nemk. Tako je tudi z ljudmi, ki so sicer del srednjega sloja in prejemajo sorazmerno visoke dohodke (na medmrežju boste o tem našli vrsto dokumentarnih filmov znanih televizijskih hiš).

Glede zadnjega dodajam nekaj številk. Po podatkih DIW, torej Nemškega inštituta za raziskave v gospodarstvu, bi bilo treba v Nemčiji v seštevku zgraditi 750.000 stanovanj (ponavljam, da govorim o tričetrt milijona stanovanj, da se izognem domnevi, da sem navedel napačno številko). Do konca tega leta bi jih morali zgraditi še 225.000, a ne bodo zgrajena. Torej bo konca leta 2025 zmanjkalo 975.000 stanovanj. V letu 2026 jih bo potemtakem zmanjkalo 1.200.000. In to so realne številke, ki govorijo o stanovanjskih razmerah in trgu v Nemčiji.

Zaradi omenjenega se bo korupcija na stanovanjskem trgu še zaostrovala, bistveno se bo poslabševal tudi položaj mladih iskalcev stanovanj. Omenim lahko, da sem decembra leta 2023 govoril s sodelavcem Srbom iz Bosne, ki je moral stanovanjskem posredniku plačati 6000 evrov, da ga je prestavil na vrh liste čakajočih na stanovanja. V njegovem primeru je šlo za 2,5-sobno stanovanje, ki ga je na koncu tudi dobil. Prav tako sem v decembru 2024 govoril s sodelavcem iz Sirije, ki pričakuje tretjega otroka. Zato potrebuje večje stanovanje. Stanovanjskem posredniku je moral plačati 10.000 evrov podkupnine. Torej gre za korupcijo na stanovanjskem trgu. Posredniki, ki prejemajo denar, pa so beli Nemci (imajo pa Nemci o sebi zelo dobro mnenje).

Profimedia

K temu naj dodam, da imajo bistveno prednost pred ljudmi, ki iščejo stanovanja, begunci. Teh je leta 2015 iz Sirije pribežalo 1,2 milijona, z začetkom vojne v Ukrajini pa 1 milijon. V Nemčijo se na letni ravni priseli okoli 100.000 migrantov. To pomeni, da je v njej od leta 2015 pa do danes 3,2 milijona novih iskalcev stanovanj. In ker imajo pri iskanju stanovanj absolutno prednost begunci, ker njihovo stanarino (ter žepnino) plačuje država, ki je docela varen plačnik, so preostali, tudi mladi, revni upokojenci in Nemci, ki niso lastniki stanovanj in dejansko delajo ali želijo delati iz leta v leto v vse večji stiski. Mnogi od njih živijo v revščini ali na njenem robu, ker pač vse večji delež svojih dohodkov namenjajo za stanarino. Stanovanjski posredniki so beguncem tudi zelo naklonjeni, ker je država dober in stalen plačnik.

Imajo pa Nemci zavoro, ki preprečuje neomejeno rast najemnin. Vendar to stanovanjskega trga ne razbremenjuje. Težava je v tem, da je stanovanjski trg docela deformiran in da se je zavora najemnin preoblikovala v korupcijo, ki je v seštevku za posameznika veliko dražja. Olaf Scholz, socialdemokrat in donedavni nemški kancler, je v zadnji volilni kampanji, v kateri so nato socialdemokrati zmagali, obljubljal gradnjo 400.000 stanovanj na leto. Teh Nemčija na letni ravni ni zgradila nikoli in jih nikoli ne bo. Zgradila jih je pač veliko manj. Sedaj o tej temi preprosto molči. Bodo pa socialdemokrati in on sam del nove vladne koalicije.

Da ne bo pomote dodajam, da bo nemško zadolževanje potekalo v več letih, da torej ne govorimo o enkratni zadolžitvi pol trilijona evrov. K temu moram takoj dodati, da bi več kot nujne investicije v gradnjo stanovanja k celotnemu znesku dodale še enkrat toliko (povprečna cena kvadratnega metra stanovanja v Nemčiji je nekoliko manj kot 5000 evrov). Torej ne govorimo več o 500, temveč o 1.000 milijonih evrov, torej o enem trilijonu evrov. Gradnji stanovanj se je Nemčija potemtakem odrekla v imenu oboroževanja in obnove infrastrukture.

Zaključujem s tem, da se bo zadolževanje v Nemčiji sicer izteklo v njeno večjo gospodarsko rast, ki bo po novem znašala okoli 2 odstotka. Njena rast bo trajala več let zaradi zadolževanja države. Glede na njeno siceršnjo gospodarsko stagnacijo, ki bi gotovo vztrajala, je bila njena zadolžitev tudi nujna. Zadolževanje Nemčije pa ne pomeni, da bo dejansko v večji meri podpirala podjetništvo ter inoviranje. Ne, to nikakor ne drži. Mentaliteta njenih političnih vrhov ni naklonjena podjetništvu, četudi radi govorijo o inoviranju. Nanaša se predvsem na omejene inovacije v gospodarstvu, nikakor pa ne na podjetniške.

Nemčija zmore v nedogled izboljševati dizelski motor. Je pač prvak omejenega investiranja. Gre za »middle technology trap«, za past srednje tehnologije, v katero je sicer ujeta celotna Evropa in njeno gospodarstvo. Dizelskega motorja v bistvu ne potrebujemo več, ker ga bodo v bližnji prihodnosti nadomestili električni motorji, njegove izboljšave so torej nesmiselne.  

V bistvu bo z investicijo 500 milijard evrov prišlo do tega, da bo Nemčija podprla že delujoča  podjetja, ki so tesno povezana s politiki, kot je na primer Deutsche Bahn, Deutsche Telekom in Siemens (jih je pa še veliko več). In to je izrazito problematično. S tem bo obnovila model koordiniranega tržnega gospodarstva (CME), ki je pomenil enega od virov njene uspešnosti do leta 1980 ali 1990. Zanj je značilno dogovarjanje med velikimi akterji, državo, predstavniki delodajalcev oziroma menedžerji in reprezentativnimi sindikati.

V primeru Nemčije imamo opraviti s tem, da bodoče članice nove vladne koalicije, ki koalicijske pogodbe še niso podpisale, s 500 milijoni evrov kupujejo svoje volilno telo in povezane akterje. Obnavljajo tudi preživeti model dogovornega industrijskega razvoja.

Zadolževanje države torej obnavlja star način delovanja gospodarstva, nikakor pa ne gre za to, da bi bilo nemško gospodarstvo uspešno zaradi podjetništva ali inovativnosti. Torej ne gre za pristno gospodarsko rast. V gospodarski sistem, ki se je sicer znašel na robu svojih zmožnosti, pač »pumpa« denar. In to je vse. Nemčija je ponovno vstopila v preteklost in za to bo plačala 500 milijard evrov.

Vse to je sicer vsaj kratkoročno dobro tudi za nas, ki smo z Nemčijo gospodarsko povezani.

Vendar pa bo, in to je treba dodati, cena umetne gospodarske rasti obubožanje najmanj tretjine prebivalstva. Njena cena bo potemtakem družbena dezintegracija. Na njeni podlagi pa bo še bolj zrasla Alternativa za Nemčijo, AfD.

Ko govorim o družbeni dezintegraciji, mislim na mlade, ki nimajo stanovanj in se vse bolj vračajo k staršem, na delavce, ki vse večji delež svojih dohodkov namenjajo za najemnine, kar pomeni, da ne prihranijo dovolj denarja, da bi lahko z njim kupili stanovanje ali pa ta denar predali svojim potomcem. Dodatno bodo obubožali tudi revni upokojenci, ki prav tako namenjajo vse večji delež pokojnin za najemnine. Da ima vse večje težave tudi srednji sloj, o tem ni nobenega dvoma.

Tukaj lahko omenim zgodbo, ki sem jo pred približno dvema letoma slišal od svoje bivše sodelavke. Dejala je, da sta se dva berlinska upokojenca raje odločila za smrt in sta naredila samomor, kot da bi poiskala novo stanovanje. Od najemodajalca sta namreč prejela obvestilo o zvišanju najemnine. Znesek je presegal njune skromne dohodke.

V primeru Nemčije imamo opraviti s tem, da bodoče članice nove vladne koalicije, ki koalicijske pogodbe še niso podpisale, s 500 milijoni evrov kupujejo svoje volilno telo in povezane akterje. Obnavljajo tudi preživeti model dogovornega industrijskega razvoja. Izrazito koristijo tudi sebi in svojim osebnim interesom. Nikakor pa Nemčije ne usmerjajo v gospodarsko rast, temveč kvečjemu v stagnacijo in družbeno razslojevanje. Hkrati se Nemčija tudi vojaško krepi. Slednje pa je lahko nevarno in sili v zgodovinske primerjave. Da bo zaradi tega pridobila AfD, o tem ne dvomim. Mladim in na splošno ljudem mora obljubiti le znosne najemnine, in zmagala bo v naslednjem volilnem boju.