V zadnjih šestih desetletjih so arabske islamske države prisilile k odhodu številne židovske in krščanske manjšine. Samo v Iraku se je število kristjanov od leta 1991 s šestih odstotkov zmanjšalo na manj od odstotka. Štiri desetletja se radikalizira islam v Afganistanu, Pakistanu, Iranu, poslednje desetletje tudi v Turčiji, Indoneziji, Maleziji in drugod, medtem ko je vojska v Alžiriji in Egiptu podoben proces vsaj začasno upočasnila. Tudi v Libiji, Iraku, Siriji so državljanske vojne posledica bolj pretekle radikalizacije sunitov kot pa zunanjega vmešavanja. Misel, da bo uničenje Islamske države rešilo vse težave Bližnjega vzhoda in Severne Afrike, je nova nelogičnost in utopija ter slepilo ali propaganda zahodnih vlad. Radikalizem in fundamentalizem bivata v veri in ljudeh. Romanja v Meko in Medino »pravovernost« širijo po svetu. Podobno šolanja po Savdski Arabiji in v zalivskih državah. Celo bolj umirjena kairska verska univerza Al Azhar kaže, da se mladi, ki prihajajo na študij islama običajno iz slabo izobraženih podeželskih okolij, nekritično radikalizirajo. In da študij islama prebudi v mladih neoliberalizma ter apatije virtualnega prijateljstva neki ogenj višjega smisla, bratstvo, bojevitost, vojaškost, moškost.
Morda naša doba spominja na gospodarsko krizo, dekadenco in na levičarsko divjanje v nemški weimarski republiki od leta 1919 do 1933, kar je na površje pripeljalo željo po varnosti in redu ter ekstremno desnico. Potreba mladih po dokazovanju se kaže v Islamski državi, kjer se bori vsaj 10.000 borcev iz Evrope, in nekoliko spominja na internacionalizem v državljanski vojni v Španiji med letoma 1936 in 1939. Pokaže na nevarno praznino islamskega zgetoiziranega prebivalstva v Evropi, kakor nasploh na nezdružljiv razkorak islama z drugimi verami in civilizacijami. Na drugi strani pa na neoliberalizem, ki pospešuje oglaševanje, propagando, zatekanje v lažne svetove, apatijo, kar uničuje logiko, spodbuja idealizem in utopijo!
Trenutna dogajanja v Evropi nimajo nobene logike, nobenega daljnosežnega načrta. Priča smo stihijskemu krpanju in idealističnoutopičnim sociološkim poskusom. EU tako nima možnosti v gospodarski tekmi z ZDA in Kitajsko ohranjati visokega življenjskega standarda prebivalstva. Velike migracije šibkih slojev znižujejo splošno izobrazbo, mezde in zvišujejo stroške sociale. Težava Evropske skupnosti je rodnost. Rodnosti ne rešuješ z uvozom mladih moških iz predindustrijskega srednjega veka s slabo izobraženo delovno silo in totalitarno vero. Vlade Nemčije, Francije in Velike Britanije so priznale, da projekt multikulturnosti ni uspel, da je mrtev. Nato pa visokoorganizirana Nemčija uvozi milijon prišlekov iz še manj razvitega in bolj nasilnega sveta. Pa podobno Švedska, ki sprejme 160.000 ljudi, 25.000 prosilcev zavrne, polovica zavrnjenih pa takoj ponikne, najbrž v geta Malmöja in Stockholma.
V poplavi nelogike je partnerica Slovenije in EU namesto Rusije »tihotapska« radikalizirana Turčija, soodgovorna za kaos v Siriji in migrantstvo. Obenem Slovenija in EU nagrajujeta tihotapske združbe, trgovino z orožjem in drogami, ponarejanje dokumentov, nasilje, laž, nespoštovanje meja in državne zakonodaje, terorizem, neizobraženost, medtem ko je legalna pot študentom in strokovnjakom z vizumi skoraj nemogoča. Pričakovati, da se bodo prišleki v novih državah ravnali po pravilih in zakonih, je utopično.
Namera slovenske vlade, da sprejme v Slovenijo 2.000 prosilcev azila, je zato videti še bolj samomorilna. Kdo se ne spomni naivnosti slovenske vlade, ko je od napovedanih 2.000 dnevno prišlo 10.000 migrantov? Zavajajoča primerjava prišlekov iz Afrike in Azije s prišleki iz bosanske vojne je povsem nesprejemljiva. Ni niti pravih študij, kako uspešna je sploh bila integracija ljudi iz BiH v Sloveniji. Iz obveščevalnih služb prihaja, da radikalizacija v drugem rodu ni zanemarljiva, da je celo skrb vzbujajoča. V Ljubljani in drugih okoljih je šlo za milejšo obliko getoizacije. Če Slovenija sprejme večje število azilantov, je logično pričakovati, da bodo iskali stike z islamsko skupnostjo ter se naseljevali v soseske z obstoječim muslimanskim prebivalstvom. In čemu prevzemamo od Nemčije in Švedske izjalovljene utopične projekte multikulturnosti? Ko Evropa sprejme milijon ljudi, se v revščino in vojno islama rodi naslednjih deset milijonov.
Nemčija je 14. država, ki bo preizkušala svoje orožje nad Sirijo. Oboroževanje Nemčije je naslednji korak, ki spominja na stanje pred drugo svetovno vojno. Uničevati sekularno vlado v Siriji, podpirati diktaturo Savdske Arabije in se bojevati proti Islamski državi, ki je po zakonodaji, verski indoktrinaciji in ciljih identična Savdski Arabiji??? Dokler Zahod ne prepozna korenin zla tudi v Savdski Arabiji in v temeljih islama ter se ne neha slepiti z Islamsko državo, bodo kaos islamskega sveta, Evrope in nevarnost tretje svetovne vojne samo naraščali. Islamska država je sinonim in značilnost islama in ne le eksces!
Z vse večjo gotovostjo lahko zato Evropi napovem porast radikalizmov, pogrome in evropske Guantaname. Pa selitev islamske nestabilnosti v Iran, Alžirijo, Egipt, Libanon, tudi v Maroko in Jordanijo ... Koga bo za svoje nesposobnosti in propadle integracijske utopije krivila EU, ko ne bo več Islamske države v Siriji? Kam se bo Islamska država selila? Iz Afganistana je prišla v Irak in Sirijo! Vsaka nova Islamska država in boj proti njej pripeljejo v EU milijone migrantov. Orožja islama pa so džihadizem, plemenske selitve in rodnost. Bo Evropa leta 2100 Islamska država?