Panika na Gregorčičevi: pravljice o miru so se levičarjem vrnile kot bumerang
Kar se je zdelo še pred kakšnim letom nemogoče, se je zdaj zgodilo. Slovenska vlada se je zavezala, da bo še letos za obrambo namenila dva odstotka BDP, do leta 2030 pa tri odstotke.
Da bo Slovenija postopoma sredstva za obrambo zvišala na dva odstotka BDP, se je zavezala že leta 2014. Cilj bi morala doseči v desetih letih, a je še lani za obrambo namenila 1,35 odstotka BDP, dva odstotka bi dosegla 2030.
Preobrat se je zgodil po volitvah v ZDA, ko se je v Belo hišo vrnil Donald Trump, ki je spremenil politiko do EU in se začel zbliževati z Rusijo. Ta je za EU največja nevarnost, zlasti po napadu na Ukrajino. Če bi ta padla, bi utegnil ruski predsednik Vladimir Putin poseči še v baltske države.
Njegovih krempljev se bojita tudi Finska in Švedska, ki sta po dolgih letih nevtralnosti vstopili v Nato. Putinove ambicije pa segajo tudi na Balkan, kjer meša štrene zlasti v Srbiji, BIH in Črni gori. Svoje zaveznike ima v skrajni desnici po vseh evropskih državah, ki nasprotujejo tesnejšemu povezovanju EU.
Tudi Evropska komisija je ugotovila, da se mora EU postaviti na lastne noge glede obrambe, zato je vsem članicam naložila okrepitev sredstev za obrambo, ki so lahko namenjena tudi v dvojno uporabo, torej še v nevojaške namene.
Prav ta dvojni namen je postal izgovor levosredinske vlade Roberta Goloba svojim volivcem, da opravičijo višje izdatke za obrambo. Tako pojasnjujejo, da bomo z njimi gradili nove bolnišnice, infrastrukturo, krepili kibernetsko varnost, izobraževalni sistem in podobno.
Finančni minister Klemen Boštjančič zatrjuje, da povečanje sredstev za obrambo ne bo poseglo v finančne načrte in da jih bo država krila z zadolževanjem. Še dan pred tem je v Odmevih TV Slovenija razlagal, da ga skrbi, kako bo država to financirala, da bi bilo »skoraj za vse boljše, da bi kam drugam vlagali kot v orožje«.
Obrambni minister Borut Sajovic pa napoveduje povečanje slovenskih obrambnih sil s sedanjih 10 tisoč (skupaj s pogodbeno rezervo) na 30 tisoč, pri čemer ni jasno, kako bo to sploh izvedel, morda z vnovično uvedbo naborniškega sistema po zgledu nekaterih drugih evropskih držav.
Skratka, vprašanj je več kot odgovorov. Jasno je le, da si ne moremo več zatiskati oči in se delati, kot da živimo v mirnem svetu in uživamo lagodno življenje ter da je vojna tako daleč stran od nas, da nas sploh ne more doseči. Problem pa je v tem, da so takšne pravljice med svojimi volivci vsa ta leta širile levosredinske stranke, zdaj pa, ko nam skoraj že teče voda v grlo, so prav one tiste, ki zvišujejo sredstva za obrambo.