Naše sodelovanja je bilo prijateljsko in zavzeto, zlasti za ugled in utrditev slovenstva, krščanstva ter celotne zahodne civilizacije. Imeli smo tudi prijetne osebne stike. Ko so se vidni prijatelji drug za drugim poslavljali sva si z Ivanom Omanom rekla, da sva za srečanje z njimi v vinogradu Gospodovem na vrsti tudi midva. Čeprav je nekaj mesecev mlajši od mene, smo ga v državniškem slogu, naškofje loškem pokopališču že pokopali. Druge pa na drugih Božjih njivah po vsej Sloveniji. Naj počivajo v Miru in v večnem slovenskem spominu.
Z Ivanom Omanom imava kar nekaj skupnih in posebnih doživetij. Po osamosvojitvi Slovenije, sva se velikokrat srečevala in se redno udeleževala različnih srečanj domovini v čast – začenši z državniškimi do družbenimi proslavami in dogodki. Živo se spominjam, kako sva prisostvovala prvemu odkritju spominske plošče za pomorjene domobrance, na pokopališču na Dobrovi. Osebno me je povabil na svečanost ob odkritju doprsnega kipa Tinetu Debeljaku v aveniji velikih mož v Škofji Loki.
Imel je izreden čut za stvarne dogodke in razmere okoli nas, za kulturno povezovanje nas vseh in s preteklostjo. Redno sva se udeleževala sv. maš za domovino v ljubljanski stolnici. Največkrat sva tudi skupaj sedela. Ob takih priložnostih je nosil modro kravato – znamenje za pripadnost krščanski demokraciji, ki ji je ostal zvest vse do slovesa.
Strankarski veljaki so na takšne javne prireditve prihajali ali tudi niso prihajali in se držali vsak svojega. Midva pa sva kakor dva stebra, sicer vsak s svojega zornega kota, stala na svojih mestih in podpirala ukrepe in drže vsega kar je so vodilo v dobro nam vsem. Vztrajala sva na povezovanju pristne slovenske krščanske zavesti in na usmeritev ter na povezovanje z drugimi urejenimi evropskimi političnimi razmerami.
Nepozaben je tudi Ivanov obisk pri meni na Črnučah, ko je neko jutro, potem ko je vse postoril v svojem hlevu, kar pridrvel in nekako svečano rekel tole: Poslušaj prijatelj Jože, ustaviti morava to norijo, razpad druge Janševe vlade. Naju bodo morda poslušali. Potem je razlagal, da je ta vlada za naš demokratični razvoj Slovenije nujna in da moramo narediti vse, kar je mogoče, da bi se vlada ohranila. Poskusil bo pri nekaj modrih ljudeh pri Ljudski stranki, sam pa naj poskrbim, da bi v to nujnost prepričal NSi.
Sam nisem imel težke naloge, kajti predsednica NSi Ljudmila Novak, je še bila ministrica, celo podpredsednica vlade, ki je v njej vztrajala do konca, rekel bi celo do onemoglosti. Medtem ko je on imel le delni uspeh, razumevanje zgolj pri nekaterih poslancih Ljudske stranke, pri vodstvu ne. Seveda, o pravi krivdi za razpad Janševe vlade bo šele zgodovina povedala svoje. Najin trud za skupno opozicijo nasproti »starim silam« tudi pozneje, ob raznih novih poizkusih, ni uspel.
Meseca maja, v letu 2011 smo se v kletnih prostorih jezuitskega samostana v Ljubljani zbrali katoliški razumniki, da bi razmišljali, kaj in kako bo z našim narodom v prihodnosti in kaj lahko storimo mi, ki smo sopotniki vsega? Kot iniciator in kot član Društva katoliških izobražencev, sem na sestanek povabil 40 meni znanih osebnosti, da bi razmišljali o tem. Prišlo jih je 36, med njimi tudi Ivan Oman. Domenili smo se, da moramo kaj stvarnega ukreniti in rodila se je civilna iniciativa PREBUDIMO SLOVENIJO, z geslom: SLOVENCI PRIDIMO K SEBI.
V letih, ki so sledili smo organizirali desetine zborovanj in predavanj po vsej Sloveniji, pri čemer zavzeto sodeloval tudi Ivan Oman. Večkrat je prišel tudi na Otočec, na naše glavno prizorišče, kamor je prihajal tudi novomeški škof mgsr. Andrej Glavan, kjer smo se radi srečavali in se priporočali za božji blagoslov pri našem delu. Iniciativa PREBUDIMO SLOVENIJO, deluje pod vodstvom Jožeta Mlakarja, še danes – jeseni letos bomo spet imeli zborovanje v Zavodu Sv. Stanislava v Šentvidu, na katerem bomo pogrešali Ivana Omana.
Od najine skupne poti v Budimpešto sva bila prijatelja, sodelavca, z medsebojnim razumevanjem. Ko je prišel čas, si je želel ob rojstni hiši postaviti zahvalno znamenje, kapelico Materi božji. Z veseljem sem mu uredil okolje ob tem nabožnem spomeniku in ob širši okolici njegove hiše.
Ko omenjam Omanovo javno delovanje po osamosvojitvi, naj glede tega pogledamo še v socialistični čas. Potem ko je Oman že postal vodja Kmečke zveze, sem kot vodja Medškofijskega odbora za izobražence dobil vabilo za udeležbo in za sodelovanje na mednarodni konferenci v Budimpešti.
Vabilo je poslala Krščanska frakcija Avstrijske sindikalne zveze. Ozadje tega vabila je seveda Združenje Avstrijskih katoliških akademikov, z Erhardom Busekom na čelu. (Omenjeni gospod, krščanski demokrat, je bil poznejši avstrijski podkancler in visok politični funkcionar Evropske zveze za področje celotnega Podonavja. Bil pa je tudi vodilni funkcionar med katoliškimi akademiki v celotni Evropi in naš veliki prijatelj, delo na osebni ravni.
Z omenjenim Združenjem smo do tedaj že ustvarjalno sodelovali celo desetletje. Ob prijetnem sodelovanju z njim, kot mislecem in politikom, smo se slovenski katoliški izobraženci povezovali s celotno Evropo. Med aktivnimi sodelavci je bil tudi Lojze Peterle. Od tod odprta evropska vrata za politično uveljavitev vse do Vatikana in rodili smo državo Slovenijo. Ali vse to dovolj jasno opisuje in upošteva politična zgodovina?
Konferenca za sindikalno povezovanje v duhu katoliškega socialnega gibanja je bila predvidena za 3-4 november 1989. Na vabilu sem bil pooblaščen, da lahko povabim še koga. Povabil sem I. Omana in ga prosil naj se pripravi za 15 – 20 minutni nastop. Vabilo je sprejel, prisedel v mojem avtu in na svoje stroške sva se odpeljala v Budimpešto.
Tam je bila zbrana vsa srednja Evropa, tudi s kakšnim ministrom na čelu. Sam sem nastopil s pripravljenim besedilom, medtem ko Ivan ni kazal, da ima kaj pripravljenega. Nastopil pa je zbrano in v lepi nemščini. Na povratku, ko sva imela dovolj časa za pogovor, sem ga vprašal: Od kod znaš tako čisto nemščino? Pa je povedal, da je med vojno hodil v Škofji Loki v nemško šolo in se je za jezik posebej potrudil.
Od najine skupne poti v Budimpešto sva bila prijatelja, sodelavca, z medsebojnim razumevanjem. Ko je prišel čas, si je želel ob rojstni hiši postaviti zahvalno znamenje, kapelico Materi božji. Z veseljem sem mu uredil okolje ob tem nabožnem spomeniku in ob širši okolici njegove hiše. Dragi Ivan, naj ta spomenik govori o Tvoji ljubezni do Stvarnika lepe slovenske zemlje in naj potrjuje našo krščansko zavest. Štejem si v čast, da sva skupaj, vsak po svojih močeh, prekopavala v slovenskem Gospodovem vinogradu.