Ni treba, da smo Slovenci vedno enotni, potrebno pa je, da sodelujemo, da se razumemo, da se spoštujemo, da smo vljudni, prijazni eden do drugega, da se ne sovražimo. Ne vemo, kaj se bo zgodilo v prihodnosti, vendar če bomo držali skupaj, bomo vsako, še tako veliko težavo obrnili sebi v prid.
Borut Pahor, predsednik republike, ob dnevu samostojnosti in enotnosti
Predsednik republike si v prihajajočem letu želi zlasti medsebojnega spoštovanja. Več kot 500 obiskovalcev v predsedniški palači na državni praznik je prosil, da njegov poziv k medsebojnemu spoštovanju, razumevanju in spoštovanju različnosti prenesejo naprej. Predsednikove besede so gotovo na mestu in še enkrat potrjujejo, da je Borut Pahor še najbolj med vsemi politiki, ki so v samostojni Sloveniji bili na tej visoki funkciji, predsednik vseh Slovencev ali da to vsaj poskuša biti. Trudi se biti glas razuma, državnik, ki ne izključuje, ampak povezuje.
V vse bolj politično polarizirani družbi, polni izključevanja in sovraštva, takšna drža predsednika države žal vedno ne naleti na dober sprejem. Bolj kot z desne po Pahorju leti z levice, iz njegovega političnega miljeja, kar je zelo povedno. Levim ideološkim skrajnežem gre že vsa leta Pahorjevega predsedniškega mandata najbolj v nos njegov normalni odnos do politične desnice. Ta bi po njihovem morala še naprej biti v družbi drugorazredna in stigmatizirana za vse večne čase. Da bi tudi tretjo generacijo rojenih po drugi svetovni vojni še naprej zaznamovali in zmerjali z narodnimi izdajalci, kolaboranti. Da v narodu nikoli ne bi prišlo do medsebojne pomiritve, sprave.
Kruti časi, ko je brat ubijal brata, se na Slovenskem ne bi smeli nikoli več ponoviti. Meja med sovraštvom in nasiljem je lahko zelo tanka. Znan je rek, da je Slovenec Slovencu lahko največji sovražnik. A sovraštvo ne vodi nikamor, kvečjemu v propad, v še večji moralni razkroj družbe. Politiki pri tem nosijo veliko odgovornost. S svojimi dejanji bi morali biti državljanom za vzgled v dobrem, ne slabem. Pri nas, ne samo v politiki, med ljudmi manjka dialoga med različno mislečimi. Raje se pogovarjajo eden mimo drugega, se zmerjajo in sovražijo, saj niso pripravljeni popustiti niti za ped, stopiti korak nazaj, četudi nimajo prav.
Živimo v času precejšnje negotovosti, ki danes preveva tako Evropo kot ves svet, ko se ne ve natančno, kakšne posledice za staro celino bo imel v prihodnjem letu brexit, kdaj se bo začela nova gospodarska kriza. Vse to dogajanje na tujem bo gotovo imelo posledice tudi za Slovenijo. Za leti debelih krav vedno pride recesija. Tega bi se morali zavedati tudi politiki ne glede na to, ali so na oblasti ali v opoziciji. Če ne bo sodelovanja, če se bodo stranke še naprej izključevale, se šle brezplodne ideološke vojne in tako samo še bolj polarizirale družbo, je za državljane lahko samo še slabše. Prva, ki bi morala ponuditi roko opoziciji, je vlada. Tako na drugi strani ne bi bilo frustracij, ki zaradi občutka nemoči lahko peljejo v še večji razdor. Vsaj pri nekaterih stvareh, ki so vitalnega pomena za državo, za interese njenih državljanov, bi bilo treba stopiti skupaj.
Tudi mi si bomo v novem letu prizadevali, da bi Slovenija postala malo »svetlejša«, Vam, spoštovani bralci, pa v letu 2019 želimo vse dobro.
Del odgovornosti za vse bolj zastrupljeno družbeno ozračje gotovo nosijo tako mediji kot uporabniki družbenih omrežij. A glavni problem v Sloveniji danes gotovo ni sovražni govor, kot poskušajo prikazati tisti, ki so na oblasti. Dolgoletno omejevanje pluralizma mnenj v dominantnih medijih vsem tistim, ki jih ne vleče v levo, je pustilo posledice. Če ne bi bilo toliko levičarskega ekskluzivizma in izključevanja drugače mislečih, bi bilo v medijih in na spletu zagotovo malo manj zmerjanja in več kulture dialoga. Žal je pogosto tako, da so na različnih medijskih platformah najbolj glasni tisti s skrajnimi stališči, bolj umirjeni, ki niso zaslepljeni ne z eno ne drugo ali tretjo ideologijo, ampak uporabljajo svojo glavo, razum, pa ne pridejo do veljave, čeprav bi morali priti.
Ob koncu leta je treba potegniti črto, narediti revizijo za nazaj in usmeriti pogled naprej. Reporter je v letu 2018 počastil 10. obletnico izhajanja. Jedro novinarske ekipe ostaja enako kot pred desetimi leti, nekateri zunanji sodelavci so odšli, drugi prišli. Na žalost se v tej številki poslavlja Saša Veronik, naš sladokusec, ki je skoraj dve desetletij pisal kulinarične kolumne najprej za Mag, nato Reporter. Na tem področju je bil v Sloveniji v vrhu in ga bo težko nadomestiti.
V prejšnji številki smo prvič objavili novo rubriko »parlament«, pisal jo bo Peter Jančič, ki velja za enega najboljših poznavalcev slovenske notranje politike. K sodelovanju bomo povabili še katerega novega kolumnista in še naprej dajali besedo tistim, ki jih drugi mediji ignorirajo. V letu 2019 bomo revijo tudi postopoma oblikovno prenovili, kar ste tokrat najbrž že opazili po polepšani naslovnici.
Reporter ostaja še naprej politično neodvisni tednik, katerega vsebino ne diktirajo ne v Murglah, ne na Trstenjakovi, ne kje drugje. Svoboda pisanja poleg kakovostnih in kredibilnih vsebin verodostojnih piscev ostaja naš glavni adut. Leto 2018 končujemo s pozitivnimi mislimi naše tokratne intervjuvanke Saše Einsiedler, ki pravi, da svet ni vedno črn, četudi se tako zdi. Tudi mi si bomo v novem letu prizadevali, da bi Slovenija postala malo »svetlejša«, Vam, spoštovani bralci, pa v letu 2019 želimo vse dobro.
