Kako je lahko nekaj, kar je skoraj od osamosvojitve prvorazredno politično vprašanje, ki je pritegnilo množice volivcev, postalo drugorazredna tema? V mislih imamo arbitražni sporazum o meji s Hrvaško, ki ga bo danes ratificirala koalicija in ga poslala pred volivce. Torej prav pred tiste, ki so zanj, če verjamemo mnenjskim raziskavam, izgubili precejšen del interesa.
»Prišli smo do točke, na kateri med državljani prevladuje naveličanost in apatičnost, ki se kaže v stališču, naj politika to vprašanje že enkrat za vselej umakne z dnevnega reda.« Tako je Miro Cerar v pogovoru za naš tednik izrazil svoje razočaranje, saj bi morali biti po njegovem za pravdanje za živo mejo sicer zagreti Slovenci, bolj vzdržljivi in premišljeni, tudi ko gre za državno mejo.Kako je torej, vprašajmo se še enkrat, mogoče, da bosta apatija in naveličanost odločala o predaji naše suverenosti tretjemu kot o osrednji temi zunanje politike? O tem, da se hočeta, kot je zapisal Dimitrij Rupel, ta vlada in ta generacija znebiti odgovornosti za rezultat, s katerim bo morala živeti prihodnja generacija. Odgovor je le v gospodarski in vsakršni krizi; v tem, ker je s sveto preproščino zapisal osrednji dnevnik na osrednjem mestu: slovenska družba je pred usodnejšimi dilemami in raznimi strukturnimi reformami, zato stran od fantaziranja o tem, ali bo meja potekala meter više ali niže.
A pozor! Če so že ti mejni metri nepomembni, nikakor ne more biti vseeno, ali bo referendum na dan, ko bo naša reprezentanca prvič nastopila v Južni Afriki. Najvažnejša dilema politike tako ni to, kar ji je sugeriralo ustavno sodišče, ko je dejalo, naj zaradi morebitne neustavnosti izida arbitraža premisli o ustavnih spremembah, temveč kaj bi se zgodilo, če bi bili volivci naprošeni priti na volišča takrat, ko nastopajo pred televizorji. Kot da ima to, razen Pahorjevih kopačk, kakšno povezavo.
Takšna banalizacija oziroma tabloizacija politike vodi v izbris politike. V nadaljnjo erozijo zaupanja v politično demokracijo in njene ustanove. V naraščanja odpora do politike in zapiranja vase. Natančno kam ta značilna rumenost politike (Dean Komel na Pučnikovih dnevih: »V Sloveniji že dolgo ni pomembno, kaj nekdo zastopa, temveč le, da nastopa«.) pelje, še ne vemo. Hvala bogu je vsaj ali tudi to odprto. Kot za zdaj še Piranski zaliv.
