Grob kopljejo, da zadnji mrlič bo vanjga d’jan.
Obraz bled’ga mladenča prikaže se na dan.
Kopači ostrmijo, da, z ust njih sape ni,
manj vstrašeni pogrebci vanj vpirajo oči.

(France Prešeren, Neiztrohnjeno srce)

Učili so nas, da je France Prešeren svoje pesmi posvečal muzi in nesojeni ljubezni Primičevi Juliji, a je danes bolj ali manj kazno, da je Prešeren pel svojemu narodu brez domovine. Seveda toliko, kolikor se je v časih Metternichove tiranije sploh dalo, ne da bi se končalo v temnicah Ljubljanskega gradu, kasneje pa v cesarsko-kraljevem zaporu poleg ljubljanske sodne palače.

V tem je teden dni zapora preživel Ivan Cankar zato, ker je avgusta 1913 v žaru narodnobuditeljskega zanosa pred zbranimi somišljeniki in nekaj cesarsko-kraljevimi orožniškimi špiclji (neke vrste predhodniki udbe) vzkliknil »pustimo Avstrijo v njenem lastnem dreku«.

Prešeren umre ravno leta 1848, ko Matija Majar Ziljski objavi program Zedinjena Slovenija in nas postavi med narode, ki se v tisti veliki evropski pomladi želijo osvoboditi in imeti domovino. Potem se za Slovenstvo postavijo odločni general Maister in njegovi borci za severno mejo in potem junaški partizani, ki nam povrnejo morje in Primorsko in s tem zaokrožijo nacionalno ozemlje, ki ga kot državo dokončno vzpostavimo z zmago v osamosvojitveni vojni.

S tem smo Slovenci narod z izrazito premočrtno etnogenezo in trdno utemeljenostjo na zgodovinskih dejstvih, uporih, bojih, jeziku, veri in kulturi. Ali, kot je govoril moj pokojni nono Rudolf, ki je Avstrijo spoštoval, vzljubil pa šele po tem, ko smo Primorci padli pod fašizem: »Rajši imam avstrijski drek kot fašistične paštakreme (sladice).«

Malokateri narod ima tako malo mitov o svoji zgodovini kot prav Slovenci. Skoraj nič izmišljenih kraljev in kraljevin, zato pa veliko dejstev o naši usodi pod tujimi gospodarji in naših uporih, ki so vsaj od Trubarja naprej korak po korak vodili v en cilj, v lastno državo. In zdaj, ko državo končno imamo, z njo ne ravnamo posebej spoštljivo niti posebej skrbno, o njej le redko govorimo s ponosom ali zanosom.

Občasno to našo državo celo popljuvamo in obrcamo in predvsem še vedno, tako kot pogosto v zgodovini, sklanjamo glave pred tujcem, ki mu pustimo, da se nam roga in nas kdaj tudi oklofuta. Pa ne za narodov blagor, ampak za denar.

Nazadnje je bil ta denar Judežev, prišel je iz Levanta v črni škatli z bombo, ki jo je prejemniku razneslo v obraz, čeravno je bila namenjena nasprotnikom. Je res kaj bolj sramotnega kot to, da tujcu odpreš vrata zato, da obračuna s tvojim sobratom? Poduka zgodovine o tem sta dva.

Prvi poduk je iz druge svetovne vojne, ko so domači izdajalci potegnili s kar tremi okupatorji, Italijani, Nemci in Ogri, ki nam niso namenili niti preživetja, temveč brutalno zatrtje in izginotje.

Moj pokojni prijatelj, pisatelj Boris Pahor ni nikoli pozabil, da je Mussolini Slovence označil za »stenice brez jezika in civilizacije«. V nekaj pismih, ki jih bom kmalu objavil, mi je izražal skrbi, da bi slovenske oblasti popustile pritiskom Italije in odstopile od nacionalnih interesov na naši zahodni in tudi na južni meji.

Dopisovala sva si kot Primorca, Primorci pa o fašizmu nismo mogli imeti nobenih utvar, ker nas je mučil in pobijal že vse od požiga Narodnega doma v Trstu leta 1920, ko svet za fašizem še niti slišal ni.

Potuhniti se in počakati, da fašizem mine, za Primorce ni bila opcija. Za razliko od Slovencev so Hrvatje dobili vsaj marionetno državo, v kateri so lahko obstali kot narod in govorili svoj jezik. Hrvaški domobranci so lahko prisegli Paveliću, medtem ko so se naši domobranci leta 1944 s prisego dali pod poveljstvo »vodje Velike Nemčije«. Takrat to zagotovo ni bil Karl Marx, ampak nekdo drug.

Drugi poduk je slovenska osamosvojitev in osamosvojitvena vojna. Dve veliki zmagi, za demokracijo in za lastno državo, sta bili izvojevani hkrati in z izjemno enotnostjo naroda in takrat že demokratično izbranega vodstva. Izjeme so zgolj potrjevale pravilo. Vsekakor brez enotnosti vodstva in ljudstva ne bi šlo, predvsem pa ne bi šlo brez upora niti brez krvi.

Z odločnostjo in podukom Maistra in slovenskih partizanov smo zavrnili sanjarije domačih mirovnikov, se oborožili in obranili domovino. Leta 1918 se je Maister uprl nemštvu in izdajalski mariborski gospodi, leta 1941 smo se uprli trojnim okupatorjem in izdajalski ljubljanski gospodi, leta 1991 pa smo se uprli, premagali velikosrbsko agresijo in ... ostali enotni! Dokazali smo si, da znamo in zmoremo. Žal vedno samo v vojnah, v miru nam ne gre najbolje.

Tradicija slovenskega hlapčevstva do tujcev je dolga. Udinjanje Habsburžanom se prelomi šele prelomnega leta 1848 in kasneje potrdi z izjemnim dogodkom, ko Franc Jožef Andreja Winklerja imenuje za predsednika Vojvodine Kranjske med letoma 1880 in 1892.

Bobo

O njem Slovenci ne vedo skoraj nič. Bil je eden od peščice slovenskih politikov, ki se je odločno in uspešno boril za pravice Slovencev, a so ga domači klerikalci skupaj z nemškimi zrinili v pokoj in pozabo, ki ga je prekrila za skoraj poldrugo stoletje. Ob upokojitvi je postal baron.

Prva knjiga o njegovem življenju je izšla šele leta 2014, ko ga je iz pozabe potegnil njegov sokrajan, pokojni kolega, slovenski diplomat Jože Šušmelj iz zaselkov Nemci in Voglarji na Trnovski planoti, od koder izvira tudi moj rod. Moj nono Rudolf je čuval Winklerjeve gozdove.

Andrej baron Winkler ni bil prezrt in zamolčan kar tako, nosil je velik križ, ni bil po volji nobeni večini, bil je liberalec in domoljub. In potem je sledilo še bolj ali manj sramotno udinjanje vseh vrst slovenskih politikov do Srbije in do Beograda v času obeh Jugoslavij, ki se niti do danes ni zares končalo.

Začeli smo dobro, a smo kmalu začeli popuščati. Leta 2000 me je pričela obhajati slutnja, da nas bo vse hujši kulturni boj med skrajnima slovensko levico in desnico nazadnje lahko stal naše demokratične prihodnosti, tudi skozi razpad dotlej vodilne stranke, levosredinske LDS.

V njej smo se politični zmerneži počutili izvrstno, tak je bil tudi naš predsednik, dr. Janez Drnovšek. Depala vas je bila povod, tranzicijski boj za narodovo srebrnino pa razlog, da so se slutnje nazadnje uresničile. Na levo in na desno je bilo razcefrano premoženje, ki je šlo le redko v roke tistim, ki so ga znali upravljati in oplajati v korist vseh, ampak je končalo praviloma v rokah »naših«, ki so si ga prisvojili zase.

Nazadnje mi je pohlepni pidovski tajkun vseh tajkunov s svojo kamarilo sunil še lastninski certifikat in z nagrabljenim pobegnil v London, tako kot jugoslovanski kralj po napadu na Beograd leta 1941, da mu ni bilo treba deliti usode ljudstva. Certifikat sem nameraval kot spomin na rojstvo moje države ohraniti in prepustiti zanamcem. Njegova vrednost, itak skromna, me ni zanimala, je pa zanimala pohlepne dobičkarje, ki niso za rojstvo Slovenije prispevali ničesar in še manj pretrpeli.

»Liberalcev nas je v tej državi samo še za en avtobus,« se mi je v nedavnem pogovoru pridušal Dejan Steinbuch. Ta avtobus zdaj vozi na smetišče zgodovine z vso našo liberalno kramo vred; s strpnostjo do vseh razlik, z zavračanjem skrajnosti, sprejemanjem novosti, spoštovanjem različnih mnenj, vztrajanjem pri popolni enakopravnosti vseh in pri solidarnosti do tistih, ki so kakorkoli šibki ali na robu družbe.

Pri slednjem naša skrajna levica zapada v škodljivo egalitarnost, ki duši napredek, naša skrajna desnica pa nam v 21. stoletju uzakonja prednosti in ugodnosti za močnejše in spretnejše. A tako je bilo že v džungli in od tam smo komaj prišli, v približno zadnjih stotih letih človeške civilizacije in po koncu druge svetovne vojne.

Zaradi ideoloških neumnosti in zamujenih priložnosti prejšnje vlade, začenši s sramotno ukinitvijo Muzeja slovenske osamosvojitve in ukinitvijo dneva spomina na žrtve povojnih pobojev, se bo z novo vlado nadaljeval blazni ideološki boj nad pepelom naših prednikov.

Pred nami bo vsa zatohlost družbe, ki v 35 letih ni bila sposobna doseči ne sprave ne pozabe niti dostojno pokopati vseh svojih mrtvih. Še vedno delimo mrtve in sramotimo njihov spomin, pa smo narod, ki ima Dominika Smoleta in njegovo nesmrtno Antigono. Ljubljanski župan se obnaša, kot da so Žale njegova last, podedovana v trajno posest, in bo tam pokopaval samo, kogar bo hotel on.

Pahorjev spomenik sprave sredi mesta pa bolj ali manj sameva tako pod levimi kot pod desnimi. A bo tudi ta dočakal dan, ko ljudje ne bodo mogli verjeti, kako majhni smo bili, preden smo kot narod dokončno odrasli.

In tako kot Prešernovi pogrebci ne morejo verjeti, da v iztrohnjenem truplu zagledajo neiztrohnjeno srce, smo o enem lahko vendarle prepričani; ko bomo vsi mi že davno trohnoba in pepel, bo živo srce naroda in države še vedno bilo. Srečno, Slovenija, in vesel praznik vsem prebivalcem naše čudovite države.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.