Zato najbrž ni naključje, da bo danes ob predstavitvi dopolnjene knjižne uspešnice osamosvojitelja in dvakratnega predsednika vlade Janeza Janše Premiki predstavljena tudi njena knjiga „Skrito povelje“, ki nesrečno sestrelitev helikopterja ob začetku vojne za Slovenijo, v katerem je bil pokojni Toni Mrlak, prikazuje kot kriminalno in naklepno dejanje. Založna Sanje, ki je knjigo izdala, prizna, da je Dragica Potočnjak, ki jo sicer predstavljajo kot znano slovensko igralko (čeprav jo brskljalnik Google prepozna kot povprečno igralko s prejetimi nagradami, ki jih imajo bolj ali manj vsi slovenski (samo)oklicani umetniki), Tonijeva svakinja, sestra njegove soproge, torej čustveno vpletena oseba.
Toda to ne moti „znane“ kroniste, kvazizgodovinarje, publiciste in podobni kot so Božo Repe, Matevž Krivic in Matej Šurc, da jo ne bi v spremni besedi ali drugače opevali kot najbolj veredostojno pričo osamosvojitve. Koliko je v resnici vredno in verodostojno njeno delo, pove prav Repe,. Ki v tragični dogodek vplete „širši kontekst zlorab in manipulacij, ki so se dogajale v imenu osamosvojitve: zlorabe oblasti, prisluškovanja in druga nezakonita ravnanja, ki so služila obračunavanju z drugače mislečimi, prodaja orožja, izbris blizu petindvajset tisoč ljudi iz registra stalnega prebivalstva“.
Demonizacija osamosvojitve, torej. Zdi se, da želi Potočnjakova, ki naj bi prijateljevala z Vinkom Möderndorferjem, ki je „spontane“ proteste izkoristil za snemanje filma. Ni pa tudi odveč podatek, da je bila Dragica Potočnjak ena izmed tistih fašistoidnih nasilnic, ki je lani ministru za izobraževanje, znanost, kulturo in šport Žigi Turku ob prihodu v Cankarjev dom na proslavo ob prazniku kulture žugala. Toliko o kulturi velike kulturnice.
Resnici na ljubo. Toni Mrlak je pred dolgimi leti dobil status, ki mu gre – priznano mu je bilo, da je delal za slovensko stran. Toda v času vojne, ko je letel s helikopterjem JLA (domnevno naj bi bil neoborožen), teritorialci, ki niso imeli podatkov, kaj ta helikopter sploh namerava storiti, niso imeli druge izbire. Nekateri sicer pravijo, da je bil dogovorjen s teritorialci, drugi se tega ne spomnijo. Toda to pisateljice ne zanima in očitno biji bilo ljubše, da bi ta helikopter napadel civilne cilje (to je bilo tudi v načrtu JLA, da bi spodbudili upor proti osamosvojiteljem, kar se je odkrilo pozneje) ali samomorilsko strmoglavil ter da bi umrlo deset ali dvajset nedolžnih prebivalcev.
Smrt Tonija Mrlaka je seveda tragedija in nesrečno naključje. Toda njegova smrt ni razlog, da bi satanizirali osamosvojitev in poveličevali tedanjo JLA in zločinski komunistični režim, ki mu je v Sloveniji poveljeval Milan Kučan.