"Toda prirejanje resnice gre odločno predaleč, da bi dejstva smela ostati v arhivu," je med drugim še zapisal Krašovec in dodal, da je dve leti v duhu pokorščine sledil nasvetom nadškofa Marjana Turnška, naj se v javnosti ne pojavlja in naj ne daje nobenih izjav.
Nadškof naj bi ga, tako njegovo pisanje navaja Dnevnik, poskušal prepričati, da je bil kot ekonom postavljen za to, da dobro gospodari in odgovarja za vse. Toda Krašovec zatrjuje, da je "o vseh večjih zadevah odločal celoten Škofijski gospodarski svet", vodstvo škofije pa je postavilo kadre, ki so bili po dekretu odgovorni za posamezna vprašanja, zato se je odločil, da lahko prevzame del krivde, ne pa tudi vse.
Krašovec je sicer gospodarsko dejavnost Nadškofije Maribor razdelil v dve obdobji. V prvem, ki se je zaključilo leta 2003, je škofijske finance vodil on sam, mejnik pa je pomenila prodaja Krekove banke, ko je bila sprejeta strategija mariborske škofije, ki jo je naročil in sprejel Škofijski gospodarski svet (ŠGS) in ki je omogočila "spontano" ekspanzijo poslov v obeh holdingih Zvon brez nadzora poslov in portfelja Zvona.
Krašovec je v pismu obremenil tudi sedanjega ljubljanskega nadškofa Antona Stresa, ki naj bi priskrbel družbo P & C Velenje, ta pa je pripravila strategijo. Vse odločitve je po njegovih trditvah sprejemal ŠGS na svojih rednih sejah in tako usmerjal delovanje Škofijske gospodarske uprave. O njegovih odločitvah so bili "skrbno vodeni zapisniki, ki jih je redno podpisoval Stres, ki je tudi vodil seje, po njegovem odhodu v Celje njegov naslednik Peter Štumpf, za njim pa koadjutorji, ki so po imenovanju iz Vatikana bili zadolženi za gospodarstvo nadškofije."
Kot še piše Dnevnik, je škof Franc Kramberger gospodarjenje v škofiji leta 2000 predal prav pomožnemu škofu Stresu. Ob tem pa poudarja, da zapisniki sej ŠGS kažejo, da "glede na notranja pravila nadškofije ni bilo nobenih pomanjkljivosti, zato ni nobenega razloga za negativno ali pristransko prikazovanje te dejavnosti v javnosti".
Krašovec je prepričan, da so v skladu s takratno zakonodajo vsi člani uprave odločali in delali "v dobri veri in z dobrim namenom" ter "v skupno dobro vseh Slovencev, kar nima nič skupnega s tajkunstvom, katerega značilnost je bogatenje na račun slabitve gospodarskih družb", piše Dnevnik.
Sicer pa naj bi bilo iz pisma tudi razvidno, da je Krašovec že pred meseci obema nadškofoma poslal besedilo z naslovom Finančna kriza nadškofije Maribor v luči resnice, pravičnosti in ljubezni. Skupaj z njima je želel pripraviti načrt za celovito informiranje javnosti. Nadškofa nista odgovorila, zato je dokument poslal še drugim škofom, odgovornim osebam cerkvenih medijev in še komu. Odziva ni bilo, prav vsi so se zavili v molk, zato je dokument sam dopolnil s podatki, pa tudi s "specifikacijo pristojnosti odgovornih oseb in teles."
Kot še dodaja časnik, nekdanji ekonom svoje krivde v pismu sicer ne zanika, jo pa postavlja v okvire. Kot je zapisal, se "po vseh žrtvah sistemske prevare dobro zavedamo, da Cerkev ne bi smela sodelovati z gospodarskimi sistemi, ki temeljijo na moralni praznini in na ideološkem nasprotovanju Cerkvi".