Po mnenju Krašovca, ki je pripravil dolg in temeljit zagovor, je obtožnica zoper njega povsem neutemeljena. Dejal je, da leta 2009, ko naj bi izdali lažne gradbene situacije in skušali pridobiti evropska sredstva, sploh ni komuniciral niti z gospodarskim ministrstvom niti z Vegradom.
Krašovec pravi, da je takrat vse posle glede prenove dvorca Betnava vodil Vegrad in da je skupaj z mariborsko nadškofijo žrtev nečednih poslov Vegrada.
Tožilec Krašovcu očita, da je septembra 2009 psihološko vplival na direktorico družbe Betnava Dragico Marinič in na svojega pomočnika Antona Ekarta, da sta z nekdanjim gradbenim nadzornikom Vegrada Karlom Bogatinom ponaredila dokumentacijo in z njo od gospodarskega ministrstva za dvorec Betnava pridobila 1,7 milijona evrov evropskih sredstev.
Vendar se je izkazalo, da je Betnava ministrstvu pošiljala račune za gradbena dela, ki niso bila nikoli opravljena, zato je mariborska nadškofija pozneje ta denar vrnila. Krašovec pa meni, da sta izjavi Mariničeve in Ekarta lažni oziroma da sta skušala zmanjšati svojo odgovornost. Prepričan je, da nihče od njiju ni priznal nečesa, kar ni naredil.
Po navedbah tožilstva so vodilni v družbi Vegrad odredili in izdelali lažne poslovne listine (gradbene situacije in račune za neizvedena dela) ter v sodelovanju z vodilnimi v Betnavi lažno izkazovali izvršitev plačil po teh računih in situacijah (s fiktivnimi kreditnimi pogodbami in večkratnim vzajemnim nakazovanjem sredstev med tekočimi računi). Pozneje so te gradbene situacije ter dokazila o plačilih z lažno vsebino uporabili kot podlago zahtevku za izplačilo sredstev EU.
Tako so gospodarsko ministrstvo preslepili, da je izplačalo znesek 1,772 milijona evrov, pri čemer so bila sredstva na zahtevo ministrstva po enem letu vrnjena. Sočasno naj bi vodilni v Vegradu z goljufijo pridobili protipravno korist v višini 1,7 milijona evrov.
Eden izmed zagovornikov Krašovca Velimir Cugmas je na obravnavi dal obsežen ugovor pravne narave, iz katerega izhaja, da Krašovec, ki je zanj "grešni kozel", očitanega kaznivega dejanja ni storil oziroma se njegovo početje ne more opredeliti kot kaznivo. Po Cugmasovi oceni že omenjeni Mariničeva, Ekart in Bogatin, ki so s tožilcem sicer sklenili sporazum o priznanju krivde, sploh niso storili kaznivega dejanja.
Cugmas je na zapisnik dal pritožbo na sodbo, ki je bila izrečena Mariničevi in Ekartu, vendar še ni pravnomočna. Če bo sodni senat ocenil, da je pritožba utemeljena, bo o njej potem odločalo višje sodišče.
Če bo spoznan za krivega, pa Krašovcu, ki ga je Cerkev kazensko premestila v benediktinski samostan Šentpavel v Avstriji, grozi do osem let zapora.