Knjiga Mehko kot britev je nastala na podlagi resnične zgodbe ene od vaših sogovornic, ki ste jo objavili v peti knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače. Tam prostitucijo sicer omenite le na kratko. Ampak kako, da se je ženska odločila, da sedaj, po tolikšnem času, spregovori?

Gospa, ki se je odločila spregovoriti, se je v času, ko sva se srečali, bližala devetdesetemu letu. Razlog za to, da je spregovorila, je bil podoben drugim: zgodbe, ki jih je vse življenje nosila s seboj, so ji ležale kot težka skala na duši. Ko se je izpovedala, se je počutila »lahka kot metulj«. Njena zgodba v peti knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače sicer govori o njenih starših, o odraščanju, o počitnicah v Zagrebu, pri stricu, ki je bil takrat znan operni pevec. Prostitucijo, ki je bila namenjena takratni politični, kulturni in gospodarski eliti, na njeno željo tam omenim le mimogrede.

Upam, da je v Mehko kot britev povedala več, bralce zanimajo pikantne podrobnosti. Je povedala tudi kakšno ime?

Zaupala mi je ime tiste tovarišice, ki je iskala dekleta med uslužbenkami, radijskimi in televizijskimi napovedovalkami, študentkami. Pri tem ni imela veliko sreče, saj so se odzvala le nekatera. Gradiva za različne like, ki nastopajo v romanu, sem imela dovolj že iz drugih zgodb. Te, socialistične, so bile podobno težke kot one izpred druge svetovne vojne.

Vas je to, da je operirala tudi z imeni, presenetilo?

V prvi vrsti me je res presenetilo to, da je s takšno lahkoto, kljub časovnemu zamiku, stresala imena iz rokava. Razložila mi je, da jih je v glavi že tolikokrat ponovila, da drugače ne more biti. »Tovarišice za zabavo«, kot so jim rekli, so imele veliko ugodnosti. Najzabavnejše se mi je zdelo, ko je omenila, da jim je tedensko pripadalo dvoje najlonk. Naučili so jih tudi obnašanja za mizo, oblačenja, lepega vedenja. Če so se izkazale, so bile deležne določenih privilegijev, ki se jih v tistih časih sredi šestdesetih let, ko so zlasti študentke živele v Ljubljani precej borno življenje, zlepa niso branile. Je pa zanimivo nekaj: mnoge so sprva mislile, da bodo res »le« spremljevalke. Ko je bila za njimi prva spolna izkušnja, so, če se je le dalo, pobegnile na varno.

Zakaj ste se potem odločili, da njeno pripoved razširite in napišete roman Mehko kot britev?

Odločitev ni bila težka. V zadnji knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače imam tudi zgodbo o moških prostitutih, ki so bili na voljo zlasti nemškim turistkam – tem so bili všeč postavni Dalmatinci, ki so se jim nastavljali na plažah ali pred hoteli, kjer so bivale. Ne nazadnje smo imeli v tem obdobju tudi v Žireh dve ženski, mater in hčer, ki sta se prodajali moškim. Živeli sta nedaleč stran od naše hiše.

Spominjam se, da so ju v času mojega otroštva obiskovali moški tudi z mercedesi, ki jih takrat ni imel drug kot kakšni ministri. Poznala sem žensko, tudi njena zgodba je v zbirki Ogenj, rit in kače niso za igrače, ki je začela »obratovati« v sedemdesetih letih, ko je bilo moškim zelo všeč, če jim ga je obdelala z usti. Da bi ji šlo delo lažje od rok, si je dala izruvati še tistih nekaj zob, ki jih je do takrat imela v ustih.

Jezus Marija, to je pa skrajno neokusno celo zame, liberalko širokih življenjskih nazorov. Naravnost ogabno se zdi.

Ja, tako je bilo, pa da se vrnem k romanu: zdelo se mi je prav, da napišem o tej skriti temi roman, ki sega v šestdeseta in sedemdeseta leta, ker so ljudje še danes nekako prepričani, da takšnih potreb v socialističnih časih ni bilo.

Ženska, ki vam je bila navdih za Mehko kot britev, ni edina, ki vam je zaupala zgodbo o prostituciji. Govorili ste z več dekleti, ki so v socializmu prodajala lastna telesa in fantazije.

No, roko na srce, takrat so imeli moški spolnost še zmeraj za svojo pravico in so neutrudno iskali priložnosti! Tudi nekatere ženske so imele kosmato vest, prodajale so se tudi zato, da so preskočile dolgo vrsto čakajočih na fička! Neki šofer, ki jih je vozil po avte celo v Kragujevac, je zgodbe o njih stresal iz rokava. Nekoč sem se pogovarjala z zakonskim parom, danes štejeta že več kot osemdeset let. Vprašala sem ju, zakaj sta se v najlepših letih, poleg službe, ukvarjala tudi s prostitucijo. Zasmejala sta se in mi odgovorila, da se še ukvarjata, le da so tisti, ki ju obiskujejo, danes njunih let ali še starejši.

V šestdesetih letih se je pri neki »poskočnici«, kot so ji rekli, okužilo več moških, ki so se med seboj dobro poznali. Po spletu okoliščin so se hkrati znašli na infekcijski kliniki. Predstavljajte si, kako jim je bilo, ko je medicinska sestra stopila na prag in zavpila: »Vsi z gonorejo naprej!« Spominjam se ženske, ki je bila malo bolj počasne pameti. Ni se ji ljubilo delati, pa se je ukvarjala s to obrtjo. Imela je smolo, da je vmes večkrat zanosila. Otrok ni splavila, ker se ji je to zdelo grešno, jih je pa ponujala parom brez otrok, če je izvedela zanje, drugače pa so pristali v rejništvu.

Primož Lavre

Veliko zgodb iz tistih časov mi je povedal gospod, ki je svoje dni igral v baru v Nebotičniku. Največ prostitutk, ki so bile moškim na voljo, je takrat prihajalo iz Beograda. Krute zgodbe. Nekoč sem se pogovarjala z žensko, ki je bila manjše rasti in precej drobna. Bala se je, da bi jo moški raztrgali, zato jih je, že ko so jo poklicali, najprej vprašala o dolžini njihovega »premoženja«.

So prišle do vas tudi sodobnejše zgodbe na temo seksa za denar?

So, seveda. Prvič se je zgodilo kmalu po izidu prve knjige. Povabili so me na neko okroglo mizo, ki so jo moderirali mladi. Presenetilo me je, s kakšno lahkoto so mi pripovedovali o fuk frendih, ki jih imajo. Ker se mi ni sanjalo, kaj bi to pomenilo, so mi razložili, da so to prijatelji ali prijateljice, ki jih pokličejo, ko si zaželijo seksa. Ob neki drugi priložnosti mi je dekle, še najstnica, pripovedovala, da te reči počne za 30 evrov, a le kadar ji doma nočejo dati žepnine.

Precej žalostna je bila zgodba fanta, ki je privolil v partnerstvo s svojim profesorjem, četudi sam ni bil gej. A zaradi koristi, ki se jih je nadejal in so se potem tudi udejanjile, svoje odločitve ni obžaloval. Občutek imam, da je ta daj-dam prav v spolnosti danes v družbi enako prisoten, če ne celo bolj, kot nekoč. Sploh če je moški, ki išče, medijsko zanimiv, ima pred seboj veliko izbiro deklet, ki bi bile rade z njim. Morda bomo kdaj izvedeli, kaj točno se je dogajalo v Fotopubu na Tivolski 44. Spominjam se številnih zgodb enega od lastnikov nekoč popularnih diskotek. Povedal mi je, da je v življenju spal z več kot tri tisoč ženskami. Včasih celo samo zaradi obljube, da jih bo peljal s svojim maseratijem na kaviar v hotel Palace v Portorožu.

Neka gospa mi je govorila, da je v mladosti imela zelo lepo sodelavko, ki je pogosto kar nekam izginila in je po teden ali dva ni bilo v službo. Potem si je pa kupila stanovanje. Šele ko je nehala izginjati, ker je posel končala, je kolegicam povedala, da je za primeren denar šla z moškim iz partije za teden ali dva na potovanje. Dejala je, da je nikoli niso silili v spolnost, da pa ji je bil včasih kdo resnično všeč in je bila samovoljno z njim intimna. Vaše mnenje?

Vse, kar lahko rečem, je, da jo razumem, čeravno mi tovrstno »bogatenje osebnih financ« ni ravno blizu. Partijci so imeli vse, o čemer so sanjale mnoge ženske: dostop do nekaterih dobrin, ljudje so se jim klanjali, četudi so se jih bali. Imeli so podobno vlogo kot danes znani pevci, igralci, tudi politiki. Od njih niso prejele le denarja, nalezle so se tudi občutka moči, pomembnosti.

Ko ste bili na nekem zdravniškem pregledu, vas je zdravnik med smehom vprašal, ali ste vi tisti, ki ste raz*ukali slovensko dolino šentflorjansko s knjigami Ogenj, rit in kače niso za igrače. Zgodbe še zbirate, pišete pa tudi romane, prvi, z naslovom Kje je otrok?, je izšel pred štirimi leti.

No, zgodbe zbiram še naprej, kaže, da bosta izšli vsaj še šesta in sedma knjiga, je pa res, da sem vmes, med poslušanjem, naletela na izjemne zgodbe, ki so me pritegnile bolj kot druge. Ko sem, na primer, slišala za Milančkovo, njega je ukradla starejša sestra mlajši, se mi je zdelo, da se takšna usoda nekako ne sme izgubiti med ostalimi. Knjigo Kje je otrok? sem pisala na zanimiv način: v tistem obdobju sem imela precej literarnih večerov. Ko sem sedela v avtu, sem se snemala na diktafon in ob vrnitvi domov prepisovala na računalnik. Tudi žanra ni bilo težko izbrati.

Zakaj?

Zato, ker iz dolgoletnih izkušenj vem, da srečne ljubezenske zgodbe ne obstajajo. Bližji mi je žanr kriminalk, ki dopušča za vse, kar želim povedati o medsebojnih odnosih, veliko več manevrskega prostora.

Kako ste izbirali osrednje like v Mehko kot britev?

Želela sem predstaviti nekatere ženske, ki so v šestdesetih letih prejšnjega stoletja bile prepuščene ne le same sebi – če so bile lepe in postavne, so bile tudi lahek plen tistih, ki so pri njih iskali užitke. Nekoč je nekdo dejal, da se za primerno ceno da vsakega človeka kupiti. Tudi kruta usoda, ki je povezala med seboj Vereno, Franjo, Marto, Marijo in Dorotejo, je imela skupni imenovalec: denar. Vsaka je na svoj način dovolila, da jo izrabijo, ob misli, kako jim bo poplačano, da se bodo rešile okolja, iz katerega so izhajale, so stisnile zobe.

Primož Lavre

Dr. Podobnik predstavlja enega od zdravnikov, ki so, če je pri teh dekletih prišlo do nezaželene zanositve, posredovali in jim pomagali, da so se rešile nosečnosti. Nekatere ženske so tudi donosile, a so jim otroka vzeli in ga prodali najboljšemu ponudniku. Resnične zgodbe so bile v resnici še dosti bolj tragične in nečloveške, a sem jih v romanu poskušala omiliti.

Kaj to pomeni, da je imel dr. Podobnik na voljo »kufre denarja«?

Ne vem sicer, kako so v resnici financirali prostitucijo in še kaj, predstavljala sem si, da so morali za to imeti na voljo določene fonde. V Žireh so nekoč govorili, da se še mački zastonj ne breznajo, in tudi takratna elita se ni.

Jugoslavija je zelo hitro uzakonila pravico do splava in je bila na zahodu pionirka te danes v EU obče priznane pravice do svobodne izbire, ki jo ima vsaka ženska. To je bilo na papirju, ampak v realnosti je splav veljal za strašno sramoto, mar ne?

No, to s pravico do splava stoji na enako trhlih temeljih kot volilna pravica, ki smo jo dobile ženske. Na papirju je bilo vse lepo in prav, v resnici je bilo zelo drugače, saj smo na volitvah morali obkrožiti toliko kandidatov, kolikor je bilo imen na volilnem lističu. V kazenskem zakoniku iz leta 1951 je bil splav še vedno kazniv. Vendar je obstajala ena izjema: zdravnik je lahko prekinil nosečnost pri medicinskih indikacijah (življenjska ogroženost matere, huda bolezen ploda). Za vsako odločitev je bila potrebna odobritev posebne komisije.

Res pa je, da je pomembno prelomnico pomenil Zakon o prekinitvi nosečnosti, a šele iz leta 1977, ki je prvič eksplicitno zapisal pravico ženske do svobodne odločitve o rojstvu otrok. Od takrat naprej je bil splav na zahtevo ženske dovoljen do desetega tedna nosečnosti, kasneje pa samo s soglasjem posebne komisije. Neuradno pa so delali splave praktično vsi, ki so znali zamižati na eno oko. Lotili so se jih celo tisti, ki so se v JLA izšolali za bolničarje. Kot je pri nas že v navadi, se je vzpostavila nekakšna siva cona, ki je po eni strani mastno služila na račun ubogih žensk, po drugi strani pa so jim pomagali, da se v okolju, kjer so živele, niso preveč osramotile. Zdravniki so imeli v tistem času, ki ga opisujem v knjigi Mehko kot britev, še eno vlogo.

Večkrat sem slišala, da je bil takrat zelo popularen analni spolni odnos, po domače so rekli »pasji fuk«. Ker je bil odnos največkrat zelo nasilen, je prihajalo do raztrganin zadnjika, hudih poškodb notranjih mišic in krvavitev. Žal so ženske le s težavo poiskale zdravniško pomoč, najpogosteje zaradi sramu in strahu. In če se vrnem k resnični zgodbi: sogovornica mi je povedala, da kirurg, ki jo je operiral, sploh ni zapisal pravega vzroka poškodbe. V odpustnici je pisalo »nesreča pri padcu« oziroma »poškodba neznanega izvora«.

Kakšno je pa vaše osebno mnenje o pravici do svobodne izbire, torej o splavu?

Če povem po pravici, o splavu ne razmišljam dosti. Je pa res, da se mi smilijo ženske, ki so postavljene pred to nič kaj prijazno odločitev. Bolj me skrbi neplodnost, ki je v velikem porastu, in to zaradi višje starosti ob načrtovanju otrok, okoljskih dejavnikov, stresa, hormonskih motilcev. Premalo se zavedamo, da ima v povprečju vsaka šesta ženska v EU težave z zanositvijo. Evropa se z grozovito hitrostjo stara, če bo šlo tako naprej, je čisto možno, da bo čez sto let videti »bele Evropejce« samo še v kakšnih slikanicah.

Ste morda naleteli na kakšnega otroka, ki bi bil rojen iz seksualnih zvez med starimi komunisti in mladimi dekleti? Navsezadnje bi to bil sedaj že odrasel človek in bi morda lahko kaj povedal?

Ne, nisem. Upam pa, da bodo raziskovalci udbinih arhivov, recimo Igor Omerza, naleteli tudi na takšne podatke in jih predstavili javnosti. Mene osebno bi zelo zanimali.

Čigava je človeška lobanja, ki so jo našli v grapi, blizu Tomaževe mize?

Vsega iz romana ne smem razkriti, ker bi branje potem ne bilo napeto in zanimivo! Je pa res, da so vaški psi med raziskovanji po bližnjih gozdovih in kotanjah nekoč večkrat našli kakšno človeško okostje, a so se ga ljudje, v želji, da ne bi imeli sitnosti z oblastjo, raje znebili.

Slišala sem zgodbo neke gospe, ki je povedala, da je bila nekega dne pri njih na obisku vplivna komunistka, ki je njeni mami pravila, češ vaša hči je pa luštna, za malo druženja s tem in tem bi lahko zelo dobro zaslužila, pa je bila mama tako besna, da ji je pokazala vrata. Posledično se je na to družino zlilo veliko komunističnega srda. Morali so se celo preseliti. Gospa nikoli ni mogla dobiti primerne službe in priti do normalnega zaslužka, čeprav se je dobro izobrazila in je bila zelo sposobna. Zdi se noro, da so se take zgodbe dogajale v istem času, ko so nas v šolah učili, v kako čudoviti državi živimo, Jugoslaviji, kjer smo vsi enaki, mar ne?

Tiste čase je treba najprej razumeti. Razumevanje potem podkrepimo s širšo sliko, ki jo dobimo, če vsaj malce poznamo medsebojne, zlasti intimne odnose. Vedeti je treba, da je bil spolni nagon prvih 30 ali celo 40 let po drugi vojni po eni strani, v primerjavi z danes, izjemno močan, po drugi strani pa je bil poškodovan s travmami, ki so jih – zlasti moški – prinesli iz vojne. Spolni odnos je bil zato pogosto zelo brutalen, nasilen, bolj kot ne podoben posilstvu. Že tako in tako je bilo kakšne nežnosti in predpriprave bolj malo ali nič. Tudi s čistočo si niso bili na »ti«, bilo je veliko običajnih vnetij spolnih organov, veliko gonoreje in sifilisa.

Ženske se že po tradiciji niso moškim upirale. On je bil tisti, ki je vodil igro! Spolnost je bila obravnavana kot tabu, v povezavi s političnimi voditelji pa sploh. Še o tem, tega se pa sama spomnim, nismo govorili, kdo od njih je s kom poročen in kdo ni. Bolj malo se ve, da je bila homoseksualnost kriminalizirana. Leta 1959 je bil sprejet zakon, ki je moško homoseksualnost kaznoval z enoletno zaporno kaznijo. Med letoma 1951 in 1977 je bilo zaradi tega zakona obsojenih najmanj 500 moških. Večina trditev o spolnih odklonih takratne elite temelji na govoricah, žal brez konkretnih dokazov.

Za Tita je danes dokazano, da je bil pedofil, saj je njegova prva soproga štela komaj 14 let. Tudi Titov kolega Stalin je bil dokazano pedofil, te reči so zabeležene v moskovskih arhivih. Vemo, da v Severni Koreji partija izbere najlepša dekleta in te potem sestavljajo skupino, ki mora ves čas biti na voljo Kim Jong Unu. O tem se malo govori, ampak tisti, ki jim beg iz Severne Koreje uspe, priznavajo, da je to res. Več kot očitno je, da imajo komunisti neki bizaren fetiš, da nadvladajo ženske povsod, tudi v spolnosti?

Če lahko povem, komunizem še zdaleč ni prinesel osvoboditve žensk, ampak novo obliko podrejenosti. Čeprav je marksistična ideologija formalno zagovarjala enakopravnost spolov, je bila v praksi ta enakost pogosto izrabljena. Ženske so bile enakopravne le toliko, kolikor so koristile partiji: v tovarnah, na mitingih, v postelji. Vzeli so si jih, ne glede na to, da so se upirale. Glede na slišane zgodbe lahko rečem, da so bile nekakšno orodje za zadovoljevanje različnih potreb takratnih voditeljev. Kar se pa tiče Stalina: v pismih in pričevanjih se lahko prebere marsikaj. A ker je bil skrajno brutalen diktator, se o grozotah, ki jih je počel, ni govorilo. Nekateri zgodovinarji, na primer Simon Sebag Montefiore, so o anomalijah, ki so bile značilne za njegovo spolnost, sicer pisali, a so se bolj kot ne sklicevali na »govorice«.

Primož Lavre

Ravno Montefiore je v knjigi Young Stalin zelo konkreten in trditve dokazuje z zaznamki iz moskovskih arhivov.

Lahko si predstavljamo, da so si marsikaj od tega, kar pripisujejo Stalinu, privoščili tudi njegovi sopotniki v nekdanji Jugoslaviji. Človek, ki ima v rokah moč nad življenji 20 milijonov državljanov, si vzame vse in še marsikaj. Ne nazadnje ni bil dosti boljši Mussolini, ki je slovel po svojih ljubicah in dekletih, ki so služile za zabavo vojakom. V nacistični Nemčiji so bili znani SS bordeli za vojake in taborišča, številne diktature po svetu pa so znane tudi po haremih z mladoletnicami. Imela sem srečo, da sem se pogovarjala z moškim, ki je dal skozi soško fronto. Menda je bilo tudi navadnim vojakom obljubljeno, da bodo lahko obiskali bordel, če se iz bojev vrnejo živi in zdravi.

Takšne zgodbe, kot jih opisujete v Mehko kot britev, se nedvomno dogajajo še danes, saj smo sami videli pri ljubljanskem županu, da se je bila socialno šibkejša dama primorana z njim spustiti v seksualni odnos, da ji je uredil redno zaposlitev, na podlagi katere je potem lahko dobila kredit za stanovanje. Zelo malo medijev si to zadevo upa omenjati, na Reporterju pa večkrat opomnimo na to, saj gre za nedopustno kršitev človekovih pravic, čeprav sta se župan in dama nato zmenila in v javnosti držala skupaj – saj kaj drugega njej tako ali tako ni preostalo?

Domnevna izsiljena spolna usluga v zameno za zaposlitev in posledično kreditno sposobnost je, kakorkoli že obračamo, klasičen primer zlorabe moči oziroma spolne prisile, ne glede na to, kako »prostovoljno« je bil v javnosti kasneje predstavljen. Tudi v tej zgodbi, kot še v mnogo drugih, me bolj moti molčanje medijev, kot bi šlo za kakšno prikrito pajdaštvo pod šifro »če si dovolj vpliven, si nedotakljiv«. To potem ni več samo spolna zloraba, ampak družbeni kolaps moralnih meril. Pika. Amen.

Roman Mehko kot britev je zrcalo nekega polpreteklega časa, ki pa ima, hočeš nočeš, veliko skupnega z današnjimi dogajanji v mestnih palačah, v pisarnah, na službenih potovanjih. Poslovna prostitucija, ki prinaša tudi vzpone po družbeni lestvici, dobro plačane službe, se je, tako mislim, že do te mere zajedla v slovenski vsakdan, da – ob splošnem pomanjkanju moralnih vrednot – tega sploh ne opazimo več.

Se vam zdijo Slovenci seksualno zavrti ali bi rekli, da so bolj razuzdan narod?

Slovenci smo dolga desetletja, no, stoletja, živeli pod moralnim nadzorom Cerkve, ki je spolnost povezovala z grehom, sramom in molkom. To je v našem genskem zapisu pustilo močne sledi, saj se o spolnosti ni govorilo niti doma niti v šoli. Tudi v zakonu je veljalo, da je spolnost predstavljala dolžnost, ne pa nekaj lepega, povezovalnega. In najbolj bistveno, o čemer kar naprej govorim: molk je bil vrlina, razkritje pa sramota. Ženske so bile dolga leta pasivne prejemnice vsega, kar jim je nudil moški, ne pa aktivne soustvarjalke spolnega življenja. Kasneje, v socializmu, smo sicer doživeli nekaj spolne revolucije, a precej bolj v teoriji kot v praksi. Kar se Janezek nauči, to Janez pač zna.

Slovenci danes gledamo pornografijo s podobnim zanimanjem kot v katerikoli drugi evropski državi. Imamo dostop do seksualnih igrač, aplikacij, ne manjka posameznikov z odprtimi pogledi na spolnost. Prostitucija cveti kot še nikoli. Tudi tista neuradna, preko družbenih omrežij, in poslovna, ko se posamezniki, ne glede na spol, prodajajo za boljši položaj v družbi. Spolna vzgoja v šolah je še vedno sramotno podhranjena, doma se o njej govori bolj potihem kot na glas. Seks običajnega smrtnika je pogosto natrpan z neizrečenimi pričakovanji in tihim nezadovoljstvom, ker se ne »konča« tako kot v kakšnem filmu.

Preveč je parov, ki se odrečejo redni spolnosti že po desetih letih skupnega življenja. Statistično imamo menda manj spolnih partnerjev kot Skandinavci ali Francozi, a več kot na primer Hrvati. Če je verjeti zgodbam, ki jih poznam, tudi naša tako imenovana seksualna samozavest ni takšna, kot se govori. Morda zato, ker smo zelo šibki v medsebojni komunikaciji, obremenjeni s podedovanimi vzorci? Se pa radi postavljamo po spletu, to pa!

Primož Lavre

S koliko ljudmi ste doslej govorili, da so vam zaupali zgodbe, približno, in zakaj so ženske zgovornejše od moških?

Zgodbe zbiram že vse življenje, le da jih v srednji šoli nisem zapisovala. To sem začela šele, ko sem se spoznala z Ivanko, ki je živela v isti vasi kot moževi starši. Zelo rada sem jo poslušala, saj je zgodbe, ki so me privlačile, stresala iz rokava. Kasneje, ko sem začela delati na radiu in pisati Usode za Gorenjski glas, pa je poslušanje in zapisovanje zgodb postal moj način življenja. Govorila sem z več tisoč ženskami in tudi s številnimi moškimi. Nekateri moški so bili pri intimnostih veliko bolj zgovorni kot ženske, drugi so se jim izognili kot hudič križu. Od mojih ljubih sogovornikov sem se ogromno naučila, veliko so mi pomagali tudi v najtežjih trenutkih mojega življenja.

Vaše delo je izjemen prispevek k ohranitvi zgodovinskega spomina na slovenski vsakdan in zdi se mi, da ga država premalo ceni. Verjetno bi si želeli, da bi vas ministrstvo za kulturo bolj opazilo?

Haha, Ana, a me malo hecate?

Sploh ne, resno mislim! Vaše roke so zlate. V njih držite dragoceno dediščino slovenskega naroda in to bi moralo biti cenjeno ter nagrajeno!

Hvala za komplimente! Predvsem si želim, da bi ljudje te zgodbe, ki sem jih zapisala, brali. Veliko lažje bi se spopadali s travmami, ki jih nimamo malo, če bi poznali njihov izvor. V svetu umorijo partnerji eno žensko vsakih deset minut. Lani so v Srbiji umorili 17 žensk, v Italiji 103, pri nas okoli sedem. V Sloveniji okoli 2.500 družin trpi zaradi kombinacije alkohola in fizičnega nasilja. In potem mi včasih rečejo, da mojih zgodb ne morejo brati, ker so preveč težke. Kako žalostno!

Še vedno menite, da človek ne bi smel dovoliti psu, da pride k njemu v posteljo? Kaj pa mačku? Vprašam, ker imamo mačke in z veseljem dovolim, da spijo pri meni ...

Zakaj bi spreminjala mnenje vam na ljubo? Ljudje smo pač takšni in smo drugačni. Hvala bogu.

Brez skrbi, saj moje mačke ne bodo potrkale na vaša vrata, haha ...

Lahko bi, zakaj pa ne? Naša Zoya bi jih bila zelo vesela!

Kakšen odziv pa pričakujete na knjigo Mehko kot britev?

Roman Mehko kot britev se bere kot napeta kriminalka, a hkrati zareže globoko v srž družbe, v kateri je molk pomenil zaščito, a tudi prekletstvo. Zasnovan je na resnični zgodbi, v ospredje postavi omerto, sram in bolečino, ki visijo kot mlinski kamni okoli vratu žensk, katerih telesa so si v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja lastili mogočneži, ki so imeli v rokah moč in oblast. Roman je bil napisan tudi z željo, da bi spodbudil tiste, ki so s telesom služile takratni eliti, da spregovorijo. Ker časa, da to storijo, žal ni več veliko na voljo. Leta pač tečejo …