Revija Reporter
Slovenija

Jakob Demšar: Ali poslanca Reberška mentalno in seksualno obremenjuje opazovanje Urške Klakočar Zupančič?

Jakob Demšar
44 5.514

31. maj. 2025 6:00 Osveženo: 7:59 / 31. 5. 2025

Deli na:

Stara »prijatelja«: poslanec NSi Aleksander Reberšek in predsednica DZ Urška Klakočar Zupančič.

Sašo Radej

»Urška Klakočar je dokaz Komunističnih svinjarij. Otroci jim ne pomenijo nič. Samo, da bo k…a reševala svojo p…….o rit. To so Komunisti. Babo je treba zbrcat v glavo.« (Komentar na najbolj resnicoljubni Nova24TV, 20. 2. 2025, s pogumnim podpisom Unreal, ki mu je uspelo potolči to, kar se je zdelo nemogoče: lastni rekord bebavosti.)

Nezavedne fantazije

Sigmund Freud se je vse življenje ukvarjal s podzavestjo, definiral jo je kot del duševnosti, ki jo tvorijo potlačene ideje, misli, želje, zahteve, spomini … Potlačitev doleti vsebine, ki so za posameznika neprijetne, nemogoče, nespodobne in bi povzročile preveč neugodja in psihičnega trpljenja, če bi bile del vsakodnevnega zavedanja. Tako stanje je opisal Dževad Karahasan v romanu Vonj po strahu, ko princesa Šohda pravi sultanu, ki je zahteval zakritost žensk: »Nisi nenevaren za ljudi okrog sebe, dragi šejk. Ti bi mene zakril, da sebe zaščitiš pred mislimi in željami, ki jih ne želiš. Nisem te vendar jaz rodila, da bi odgovarjala zate, dragi človek. Pa četudi bi te rodila, bi morala tebi prepustiti, da odgovarjaš za svoje misli in želje, ko si enkrat v teh letih.«

Na Urško Klakočar Zupančič (UKZ), predsednico državnega zbora, se stalno spravljajo »pravi dedci«, ki vneto naštevajo njene »grehe«, predvsem povezane z njenim zasebnim in javnim življenjem. Nisem prepričan, ali so res vzorčni primerki poštenosti, moralnosti in resnicoljubnosti slovenske moškosti!? Po mnenju takih tipov bi slovenske ženske najbrž morale biti posrečena mešanica bogaboječe gospodinje, matere, ljudskošolske učiteljice in socialne delavke.

Reberšek jo konec koncev upravičeno opazuje, saj je Urška lepa, inteligentna, odločna in spontana ženska, tako rekoč v najboljših letih, to njegovo opazovanje pa ga mentalno in seksualno obremenjuje.

Mediji so pred kratkim poročali, kako je UKZ v dvorani državnega zbora pred poslancem NSI dvignila krilo in pokazala stegno ter mu zabrusila: »Ej, Reberšek, ti bom zdaj pokazala, kaj je to pompozni prihod.« V Demokraciji so ugotavljali, da je »njeno, milo rečeno, nenavadno ravnanje sprožilo številne odzive in ugibanja na družbenih omrežjih – od tega, da Klakočar Zupančič sramoti funkcijo prve med poslanci, do tega, ali se morda predsednica DZ odkrito spogleduje z enim od poslancev.« Ob tem so dodali, »da je poslanec Reberšek že dolgo srečno poročen, medtem ko je Klakočar Zupančičeva že nekaj časa ločena, kar glede na njen način obnašanja sicer niti ni tako presenetljivo.«

Ergo, na eni strani imamo kur.., nepof…. kobilo …, kot nažigajo komentatorji v medijih skrajne desnice, na drugi strani pa ljubečega in srečno poročenega poslanca, z dolgim zakonskim stažem, ki mu, upoštevajoč Freuda, UKZ vzbuja potlačene skomine, ker jo očitno (poželjivo?) opazuje, zato jo javno označi kot žensko, ki »pompozno« vstopa v dvorano DZ. Reberšek jo konec koncev upravičeno opazuje, saj je Urška lepa, inteligentna, odločna in spontana ženska, tako rekoč v najboljših letih, to njegovo opazovanje pa ga mentalno in seksualno obremenjuje.

O težavah takih moških je v svojem romanu 40 pravil ljubezni pisala turška pisateljica Elif Shafak: Dva moška (muslimana) sta potovala iz enega mesta v drugo. Prišla sta do potoka, ki je narasel zaradi močnega dežja. Ravno ko sta hotela prečkati vodo, sta opazila lepo mlado žensko, ki je stala tam čisto sama in je potrebovala pomoč. Eden od moških je šel nemudoma k njej. Dvignil jo je in jo na rokah nesel čez potok. Nato jo je tam odložil, ji pomahal v slovo in moška sta šla svojo pot. 

Med preostankom potovanja je bil drugi potnik nenavadno zlovoljen in ni odgovarjal na prijateljeva vprašanja. Po nekaj urah kujanja, ko ni več mogel biti tiho, je rekel: »Zakaj si se dotaknil tiste ženske? Lahko bi te zapeljala! Moški in ženske ne smejo tako priti v stik!« Prvi moški je mirno odgovoril: »Prijatelj moj, jaz sem žensko nesel čez potok in jo tam pustil. Ti si tisti, ki jo nosiš vse od takrat.«

Spletni tolovaji kot gangrena te dežele

Ko prebiramo to množico grozljivo sovražnih komentarjev, se nam zdi, da so to pomenki pijančkov, zastrupljenih s pijačo in sovraštvom. V teh pomenkih potujejo, doživljajo junaška dejanja, uresničujejo želje, ki jim drugače ne bi mogli nikoli ustreči; gledajo, česar ni videti, in poslušajo, česar ni slišati, se napihujejo, rastejo, uživajo v lastni veličini, se dvigajo, poletavajo, kot bi dobili peruti, postajajo vse tisto, kar nikoli ne bodo in kakršni nikoli niso mogli biti, imajo vse, česar nikjer ni in kar lahko za trenutek nudi samo sprevrženo politično sovraštvo tistim, ki se mu do kraja vdajo.

Težki in živčni, bolehajoči za pol ducata resničnih in namišljenih sovraštev, so ti komentatorji vsak trenutek povsod. Po prostornem medijskem prostoru spletnih komentarjev se premikajo kakor orjaški pajek in prežijo zdaj na komuniste, zdaj na geje, drugič na ženske … Vse vidijo, vse vedo, povsod so navzoči, nad vsakomer se zgražajo in vsem zapovedujejo. 

Jakob Demšar, univ. dipl. pravnik in upokojeni kriminalist

osebni arhiv Jakoba Demšarja

V njih je tolikšna sila in tolikšna volja za komandiranje, brzdanje, krotenje in zatiranje drugih, da bi bil polk vojske premalo za to njihovo silo. Ker pa jim je usoda dodelila ozek krog, nad katerim se dejansko lahko izživljajo, pa trpijo tisti, ki živijo v njihovem nezavednem in sovražnem svetu, in UKZ je trenutno v centru njihove pozornosti, kajti na njej leži vse breme njihove sile in njihove besne volje za žaljenje in sprevržene misli.

Imajo se za mačote, ki mislijo, da svojim partnerkam, če jih sploh imajo, dajejo vedeti, kdo je doma glavni in kdo obvlada umetnost spolnosti. Te kreature nas spominjajo le na Kirstov literarni lik Schultza, gruppenführerja SA, ki se je skotalil s svoje žene. Dobro je opravil, polovičarstva ni maral. Žena je obležala ob njem in mu zašepetala: »Bil si imeniten, kakor zmeraj. Neprimerljiv!« Seveda skupinski vodja v svojem samoljubju ni bil pozoren na besedico neprimerljiv in je ženo, ki je imela ljubimce po vsem mestu, pozabil vprašati, s kom ga sploh primerja.

Spolnost kot naglavni greh

Urška težko prebavlja zarobljene poslanke in poslance, ki tako slovesno in s tako imenitnostjo govore svoje abotnosti, polni veličastne in bujne preproščine, ob tem pa so brezmejno pokorni in do podlosti petolizni pred svojimi političnimi firerji in bogastvom, obenem pa predrzni, kruti in neusmiljeni do vsega, kar je slabotno in nepopolno. Gotovo ji je dovolj norih spletnih psihopatov in zalezovalcev, ki se lepijo nanjo kot blato na čevlje in ji izsesavajo čas, energijo, občutek varnosti.

Kljub temu je za UKZ življenje hoja po noževi ostrini in praženje na ognju, in v tem uživa. Koliko časa še ob vseh teh napadih? Normalni ljudje nimajo težav s potlačeno spolnostjo, ki spolni akt povezuje zgolj z zakonsko posteljo, v temi in sramežljivo, kot je vernikom nekdaj priporočal škof Bonaventura Jeglič. Privoščimo romanco dvema odraslima človekoma, ki vseeno morata biti dovolj previdna za obrekljivce, obenem pa imata dovolj rada seks in ljubezenska čustva, da je vse skupaj vredno truda. 

Ne glede na vse svetohlinske izjave v medijih in med politiki je UKZ zgolj človek, ki občasno hrepeni po običajnih »pregrešnih« stvareh – seksu, sončni svetlobi, nezdravi hrani, vonju morja in pritajenem pogovoru v baru ter občutku svobode. Človeško hrepenenje, da na svetu ne bi bili sami, je zelo močno. Mogoče celo močnejše od razuma, vesti ali strahu. UKZ je človek, ki hodi po svojih lastnih poteh in sama sprejema odločitve. To je njena odlika. In, kot kažejo politični napadi nanjo, tudi njena slabost. UKZ, ki je novinka v politiki, trpi za neozdravljivo boleznijo: idealizmom.

Pravosodje je padlo na izpitu

Mentaliteta države in državljanov se že dolgo pogreza v kloako žaljivk in groženj. Naše pravosodje na tem področju praktično ni naredilo nič. Počasi postaja vse dovoljeno, vsi, ki se ne strinjamo s skrajneži, postajamo tarče groženj in verbalnega tolovajstva. Vsi lahko postanemo Urška Klakočar Zupančič, vsem nam lahko grozijo, nas žalijo in lažejo. Pravosodje pa nič! Če človek pomisli, da o tem vprašanju pravniki razpravljajo že kakšnih 15 let, potem ni izključeno, da bodo v naslednjih desetletjih kaj odločili. 

Na področju sovražnega govora, ki ga je vedno več (prednjačijo seveda anonimni strahopetci in komisarji zlobe v strankarsko ustanovljenih in sponzoriranih medijih), nismo naredili niti enega preboja. Nasprotno, pojavljajo se zgolj prežvečene argumentacije o tako rekoč nedotakljivi pravici do svobode govora, pozabljamo pa najprej na naše dolžnosti pri komuniciranju. Urška (in mi z njo) lahko vzdrži le tako, da ostane normalna, potem ko so drugi ponoreli.

Počasi postaja vse dovoljeno, vsi, ki se ne strinjamo s skrajneži, postajamo tarče groženj in verbalnega tolovajstva. Vsi lahko postanemo Urška Klakočar Zupančič, vsem nam lahko grozijo, nas žalijo in lažejo. Pravosodje pa nič!

Sovraštvo in zavist sta religija povprečnežev. Potolaži jih, nahrani nemir, ki jih razžira, nazadnje pa jim spridi dušo in jim da opravičilo za njihovo pritlehnost in sebičnost, jim utrdi vero, da sta to pravzaprav njihovi vrlini in da se bodo nebeška vrata odprla zgolj za take nesrečneže, kot so oni, ki gredo skozi življenje, ne da bi pustili za seboj kaj drugega kot pokvarjene poskuse, da bi druge ponižali in jih izključili, če je mogoče, tudi uničili, kajti že samo s tem, da živijo, dokazujejo uboštvo svojega duha, pameti in poguma. Srečnež je tisti, na katerega lajajo bedaki, kajti njegova duša nikoli ne bo njihova. So gluhi za kakršnekoli dokaze.

To seveda ne pomeni, da so trmasti kot voli, bodimo vendar spoštljivi, radi bi samo nakazali, da so voli razumnejši od njih. Podcenjujemo in pravniško relativiziramo omenjene probleme, s težavnostjo, strahom, preračunljivostjo in poroznostjo vse skupaj samo spremljamo, namesto da bi ukrepali. Enkrat bo prepozno, preprosto zato, ker tisti, ki na to opozarjamo, nismo dovolj ostri in glasni in se ne zavedamo zametkov tega, kakšen bo kmalu postal svet, če ne bomo ukrepali in stvari postavili na svoje mesto. Lahkovernost je nevarna, kajti predstavlja trajno stanje, tako kot neumnost. Pravniki pa postajamo vedno bolj anemični, manjka nam rdečih krvnih celic za prenos kisika do naših možganov, kar nam povzroča utrujenost in šibkost.

Zadnje čase se čudimo nasilju med mladimi, celo med otroki. Največjo odgovornost za zblojenost današnjega sveta nosijo starši. Kakšni naj bodo otroci, ki jih vzgajajo zgoraj citirani spletni nažigač Unreal in njemu podobni? Odgovor je preprost: brez empatije, nasilni, nesramni, seksualno zavrti in potencialni volivci skrajnih političnih praks.