Lovro Šturm: KPK se je na trditve o pravni nepravilnosti svojega ravnanja odzvala protislovno

Sama KPK se je na trditve o pravni nepravilnosti svojega ravnanja odzvala protislovno. Najprej je na svoji spletni strani objavila konfuzno sporočilo, da sem upošteval prejšnjo in ne veljavno zakonsko ureditev. Nato pa se je predsednik KPK v oddaji RTV SLO, Pogledi, v četrtek, 10. jan, 2013 odzval s trditvijo, da 13. člen  ZIntPK v obravnavanem primeru sploh ne pride v poštev, češ da ne gre za obravnavanje zadev, ki jih ureja ta člen. Po njegovem mnenju je KPK ravnala v skladu z zakonom. O tem ali je bilo ravnanje KPK v skladu z Ustavo, je molčal.

V javnosti se je pojavilo še mnenje mag. Matevža Krivica. Z njegovo oceno, da je celoten ZintPK nejasen in slabo napisan in z nadaljnjim njegovim stališčem, da je dejstvo, da osnutka poročila udeleženci postopka niso poprej dobili na vpogled, neskladno z Ustavo, se  strinjam. V tem pogledu so najina stališča enaka.

Od tu naprej pa mag. Krivic zagovarja stališče, da je ravnanje KPK dopustno po sedanjem zakonu. Glede tega se najina stališča razlikujejo, kar bom pojasnil v nadaljevanju. Vendar je še pred tem prav, da povem nekaj o nesprejemljivem očitku mag. Krivica, da je bila javnost ob mojih nastopih prikrajšana za – po njegovem – odločujočo informacijo, da omenjeni 13. člen  ZintPK v nadaljevanju obravnava tudi izjemo od obveznega pošiljanja osnutka poročila v odgovor. Omenjena izjema določa: »Če komisija na podlagi mnenja pristojnega organa oceni, da obstaja verjetnost, da bi to ogrozilo interese predkazenskega, kazenskega ali drugega nadzornega ali sodnega postopka, osnutka ugotovitev obravnavani osebi ne pošlje.«

Vendar KPK nobene zakonske določbe iz 13. člen  ZIntPK zavestno ni uporabila, kar je razvidno iz glave cit. poročila:

»Zaključno poročilo nadzora nad premoženjskim stanjem predsednikov parlamentarnih strank, ki so hkrati funkcionarji in zavezanci na tem področju.
Na podlagi 3. točke 2. člena in 23. alineje 12. člena Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (Uradni list RS, št. 69/11 – uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju: ZIntPK) ter ob upoštevanju določb 32.–37. člena Zakona o preprečevanju korupcije (Uradni list RS, št. 2/04, v nadaljevanju: ZPKor) za čas do 5. 6. 2010 oziroma določb 41. – 45. člena ZIntPK za čas po 5. 6. 2010 senat Komisije za preprečevanje korupcije (v nadaljevanju: komisija) naslednje zaključno poročilo glede nadzora nad premoženjskim stanjem predsednikov parlamentarnih strank, ki so hkrati tudi javni funkcionarji:«

Iz gornjega prikaza je razvidno, da KPK nobene določbe iz 13. člena ZIntPK ni uporabila za pravno podlago za izdajo svojega poročila. Vse to je bilo znano, zato tudi nisem v javnih nastopih – zaradi omejena časa in zaradi potrebe po predstavitvi bistva pravnega vprašanja – to je neustavnosti in nezakonitosti ravnanja KPK – navajal izjeme iz 7. točke 13. člena.

Poleg tega je izjema, ko KPK ne pošlje osnutka, natančno določena: na podlagi mnenja pristojnega organa (torej policije, državnega tožilca ali sodišča) zaradi ogrozitve interesov postopkov, ki ga vodi. Takšne pravne situacije v obravnavani zadevi ni bilo, niti KPK o njej ne govori in se nanjo v pojasnilih svojega ravnanja ne sklicuje.

Iz vsega povedanega sledi, da je sleherno usmerjanje pozornosti na omenjeno izjemo tako v  pravnem kot v dejanskem pogledu brezpredmetno. Pomeni zamegljevanje in preusmerjanje pozornosti od ključnega problema, to je od ravnanja KPK v nasprotju z lastnim zakonom.   

V vsebinskem pogledu KPK ne more in ne sme izločiti 13. člena ZIntPK kot pravne podlage za odločanje v obravnavanem primeru. Ta člen sodi sistemsko med splošne določbe in se glede na naslov nanaša na vsakršne ugotovitve nepravilnosti (sum korupcije ali DRUGIH KRŠITEV). Peto poglavje, ki ureja nadzor premoženja, ni postopkovno poglavje za odločanje KPK, ampak določa pristojnosti komisije (razen morda nekaterih določb – npr. sodelovanje organov, ponovni poziv...), ki pa ne morejo nadomestiti celotnega postopka drugih splošnih členov, saj potem vsi drugi splošni členi ne bi veljali za ta postopek in komisija ne bi mogla odločati.

Toliko bolj je upravičena zahteva po dosledni in brezizjemni uporabi 7. točke 13. člena ZIntPK kot ključne sistemske postopkovne določbe, ki zagotavlja vsaj minimalne procesne standarde udeležencev v vseh postopkih pred KPK tudi po analogiji z odzivnim poročilom v postopkih pred Računskim sodiščem. V tem pogledu pomeni tudi vsaj minimalno realizacijo ustavne pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave in s tem zagotavlja pravico do obrambe v postopku pred državnim organom. Ob morebitni zakonski nejasnosti in nedoločenosti je vsak zakon treba razlagati in uporabljati v korist udeležencev postopka, ne pa arbitrarno v korist državnega organa, ki v  postopku sprejema končno odločitev.