Slovenska akademija znanosti in umetnosti je namreč februarja opravila veliko delo: pripravila je izjavo o slovenski spravi, ki jo je podprlo 80 odstotkov različno mislečih članov. Pobudo zanjo je dal predsednik države B. Pahor, ki si je v dveh mandatih zelo prizadeval umiriti nasprotja. Bistvo izjave SAZU je, da je bil upor proti okupatorjem upravičen, da sta bila polastitev narodnoosvobodilnega boja s strani komunistične partije in z njo povezani revolucionarni teror neupravičena, da je bil odpor proti temu terorju upravičen in da je bila pri tem oborožena kolaboracija z okupatorjem neupravičena.
Izjava je deležna tu in tam kakšne podpore in precejšnjih negodovanj. Zveza združenj borcev jo kritizira; podprla jo je komisija Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci; v Zboru za republiko o njej različno mislijo, v bistvu pa jo podpirajo. Od političnih strank jo je podprla zunajparlamentarna Slovenska ljudska stranka, ki si poleg B. Pahorja zelo prizadeva povezati nekakšno sredino, tudi različno misleče. Borci so ogorčeni, da se »brani« kolaboracijo, potem drugi, da je bilo revolucionarno gibanje predvsem v t. i. Ljubljanski pokrajini, Primorska, Štajerska nista primerljivi z njo; druga stran pravi, da je izjava blaga do revolucije in povojnih pobojev.
Ampak dejstva so na dlani: Nemci, Italijani in Madžari so okupirali slovensko ozemlje in začeli dobesedno brisati slovenstvo. Izselili so 80 tisoč izobražencev, učiteljev in duhovnikov. V nemško vojsko so mobilizirali vsaj 70 tisoč Slovencev; padlo jih je več kot 10 tisoč, več kot 15 tisoč je bilo ranjenih. Italijani so zasedli in kmalu priključili Italiji Ljubljansko pokrajino; tradicionalne predvojne stranke – katoliška ljudska stranka, liberalci, socialisti – se niso mogle odločiti, a so se hitro povezale z okupatorjem in podpirale begunsko jugoslovansko vlado. Podpiral jih je dokaj omahljivi škof Rožman.
Ampak dejstva so na dlani: Nemci, Italijani in Madžari so okupirali slovensko ozemlje in začeli dobesedno brisati slovenstvo. Izselili so 80 tisoč izobražencev, učiteljev in duhovnikov.
Komunisti, kakšnih tisoč jih je bilo, so se hitro organizirali, julija 1941 so se uradno odločili za odpor. Slovenska ljudska stranka je konec maja 1941 ustanovila Slovensko legijo, ki je kmalu štela osem tisoč pripadnikov. Kakšna škoda, da se niso odločili za odpor proti okupatorju! Tudi Francozi in Italijani so imeli več uporniških gibanj.
Poleti leta 1942 ljudska stranka sodeluje pri snovanju vaških straž in nato prostovoljne protikomunistične milice pod okriljem Italijanov, ki pozneje postane temelj domobranstva in leta 1944 domobranci prisežejo Hitlerju. Partizani imajo leta 1942 dva, tri tisoč mož, okrepijo se šele po letu 1943. Veliko začetnikov partizanstva pade namreč že leta 1941, predvsem zaradi izdaj. Nemci npr. varujejo železnico z enajst tisoč možmi! Partizani izvajajo številne sabotaže in postavljajo novo oblast, odstranjujejo nasprotnike. Vsak upor okupator kaznuje: streljajo talce, okoli 35 tisoč Slovencev pošljejo v taborišča na Rabu, v Gonarsu, v nemška taborišča pa 21 tisoč! Kmečki fantje ustanavljajo vaške straže, prvo julija 1942 v Šentjoštu nad Horjulom, sčasoma v več kot sto krajih s šest tisoč pripadniki; predvsem – da se izognejo novačenju fantov za partizane in partizanskemu nasilju.
S stališča posameznikov je težko soditi. Ni jim bilo lahko, ne enim ne drugim: marsikdo je želel predvsem preživeti. Vojna je zahtevala 97.500 žrtev, večino je ubil okupator, 14.625 so jih med vojno in po njej ubili partizani in komunisti, 4000 stražarji in domobranci samostojno, koliko skupaj z okupatorjem, ni znano. Dolgo je veljala ena resnica, a vseeno ni mogoče partizanske resnice kar zamenjati z domobransko. SAZU je resnico dobro zaobjela v svoji izjavi, lahko je bleda, a prav zato najbrž širše sprejemljiva. Za skrajneže ne bo nikoli in nič dobro, vsak bo podpiral le tisti del izjave, ki je v njegovo korist. Za večino pa bi lahko bila sprejemljiva. Nikoli ne smemo pozabiti! Če se ne bi upirali, bi marsikdo ostal živ, je že med vojno govorila tista stran, ki je sodelovala z okupatorjem! Upirati se okupatorju je vrednota, ki jo mora vsakdo spoštovati! Sodelovanje z okupatorjem je sramota! Revolucionarno nasilje in povojni poboji vrnjenih domobrancev so sramota.
Naj se slovenski politični vrh Pahor, Janša, Zorčič in Kovšca skupaj poklonijo mrtvim pred spomenikom vsem žrtvam. Vsaka stran ima tudi svoje kraje spomina in tako bo ostalo: a zmoremo imeti eno slovesnost letno – za vse žrtve, brez izjem, žalitev?
V letih 1990/91 sem zasnovala dokumentarec na temo partizanstva in domobranstva, a takrat smo malo vedeli. K televizijskemu omizje sem potem, poleg drugih, prvič povabila domobranca! Imamo pravico do resnice, sem rekla, sicer ponosna potomka štajerske partizanske družine. 30 let za tem sem o tem snovala dokumentarec Razdvojeni! Koliko podtikanj, nesramnosti sem bila deležna! Več kot pred 30 leti.
Slovenci imamo razklan zgodovinski spomin, kar slabo vpliva na sedanjost in prihodnost. In kaj zdaj? Izjavo SAZU imamo. Naj jo akademiki ponudijo v podpis nam, državljanom!? Naj se slovenski politični vrh Pahor, Janša, Zorčič in Kovšca skupaj poklonijo mrtvim pred spomenikom vsem žrtvam. Vsaka stran ima tudi svoje kraje spomina in tako bo ostalo: a zmoremo imeti eno slovesnost letno – za vse žrtve, brez izjem, žalitev? Na njej bi morali biti vsi politiki. Tako naj pokažejo svojo veličino!
