Zabita starša sta iskala zadoščenje za svojega sončka: še njima bi prisolila eno okoli kepe!
Včasih imam še vedno težave s spanjem in sem ponoči pač budna. Učinki nespečnosti so vidni naslednji dan: vse mi gre na živce, hitro postanem zoprna, celo nesramna in ničesar ne zmorem dobro opraviti. Moram se naspati. In ko se naspim, je življenje spet lepo.
Iz zdravstvenih razlogov moram čez dan malo počivati in siestice mi pomagajo normalno funkcionirati. Zato dejansko razumem policaja iz Vodic, ki je izgubil živce zaradi 12-letnega smrkavca, ki mu je v družbi dveh prijateljev, namerno, samo da bi ga živciral, zvonil na vhodna vrata in nato pobegnil.
Bedasta zgodba je v medijih zakrožila pred dobrim tednom, ko sta starša dotičnega smrkavca poklicala medije in iz sicer nepomembnega dogodka napravila škandal. Internet je pokal od komentarjev češ oh, saj mi smo tudi to počeli v mladosti, nagajali ljudem po naselju, jim zvonili in švignili, da nas niso mogli uloviti – Jezus Marija, kakšna nostalgija! Ste res vsi to počeli?
Jaz nisem! Nikoli nisem zvonila ljudem na vrata in bežala, zato ne razumem tega početja. Zdi se idiotsko, in tisti, ki v tem vidite nedolžno otroško zabavo, ste idioti. Mediji, zlasti obe televiziji nacionalnega pomena so problematizirali policajevo ravnanje, ne da bi zastavili resno vprašanje, kje so dandanes sploh še meje spodobnega, če nas vsi prepričujejo, da je nadlegovanje normalno!?
Če vas takole zafrkava odrasla oseba, se temu reče kršenje javnega reda in miru. To je nadlegovanje. Če enako počne 12-letni smrkavec, je pa ohoho – smešno!? Pustimo otrokom malo veselja!? Ne, ni razlike, v obeh primerih gre za grdo nadlegovanje, in če 12-letniku dovolite neolikano razgrajanje, se ne čudite, če bo naslednjič prišel s pištolo in postrelil deset ljudi. Saj se je le malce igral? V resnici ni ciljal ljudi, ampak golobe?
Dotični smrkavec je, kakršen pač je, skrajno nevzgojen, a v celi zadevi sta najbolj zabita njegova starša, ki sta v javnosti iskala nekakšno zadoščenje za svojega sončka. Če bi bilo v moji moči, bi še vsakemu od njiju prisolila eno okoli kepe, da bi se za vekomaj zvrnila v tiste zarukane Vodice, pa nikoli nisem klofnila otroka in ne odobravam policajevega izpada z značko.
A če me zbudiš in zmotiš med počitkom, bi si vzela čas, te poiskala in ti odprla vse čakre! Kaj točno to pomeni, je obrazloženo na začetku prvega dela franšize Krik, kjer zamaskirana psihopata za mladenkina lastna čreva obesita Drew Barrymore na sosednje drevo.
Naj zaključim, da zadnja dva dneva spet nisem spala, seveda sem v lucidum intervalum in že poštarjev ding-dong mi je odveč. Ampak on opravlja službo, zato ga razumem. Poštar lahko zvoni tudi dvakrat, pa se ga ne klofne, vaši sončki pa naj se me raje izogibajo. Kakšna sreča, da ne živim v Vodicah! Mashallah!