Revija Reporter
Slovenija

Klasični liberalec Ludwig Von Mises za telebane

Jože Biščak

20. sep. 2015 5:22 Osveženo: 10:01 / 09. 8. 2017

Deli na:

Ko boste slišali politika in kvaziekonomista govoriti, da je gospodarstvo stabilno ali da se stabilizira, vedite, da nimata pojma, o čem govorita, da sta navadna šarlatana, bleferja, da je zanju ekonomija španska vas. Trgi ne delujejo tako, trgi nikoli ne mirujejo, nikoli se ne stabilizirajo, niti ne skušajo ujeti ravnotežja. Gre za proces nepredvidljivih korakov, ki ga spremlja nihanje in ki temeljijo na razlikah, na neenakosti. In to je tisto, kar ga poganja. Brez tega bi gospodarsko življenje prenehalo obstajati, napredka ne bi bilo.

To je samo drobec razmišljanj enega najpomembnejših ekonomistov in politikov 20. stoletja Ludwiga von Misesa (1881–1973), katerega prispevek ekonomiji je želel ujeti Eamonn Butler, direktor Inštituta Adama Smitha, v knjigi s preprostim naslovom Ludwig von Mises – Življenje in delo. Pravzaprav bi se morala knjiga imenovati Mises za telebane, saj Butler, kot on dobro zna, vodilno osebnost avstrijske ekonomske šole, ki je znana po obsežnih in precej zapletenih razpravah in knjigah, predstavi enostavno, vsakemu razumljivo. Čeprav je najpomembnejša dela napisal že pred desetletji, vmes je bil zaničevan, je njegova misel danes zelo pomembna. Druge teorije so se medtem izkazale za popolnoma napačne, kot recimo keynesianizem, Misesova teorija poslovnih ciklov pa je edina pravilno napovedala globalno finančno krizo. Žal ga nihče ni upošteval in žal se tudi po krizi krepi intervencionizem, čedalje bolj očitno postaja, da nepremišljeni posegi vlad na trg peljejo svet v nov gospodarski zlom.

Kritika socializma

Mises je širši javnosti znan po odlični in uničujoči kritiki socializma. »Zgradil jo je na dejstvu, da ekonomski izračun preprosto postane neizvedljiv, če trg preneha obstajati. Če so proizvodna sredstva v lasti države in se jih tako nikoli ne kupuje ali prodaja, jim ni mogoče določiti cene. (…) Tržno gospodarstvo pa nasprotno ustvarja konkurenčni pritisk na proizvajalce, da izbirajo stroškovno najučinkovitejše procese, s tem pa zmanjšajo zapravljanje in življenjsko pomembna sredstva ohranijo nedotaknjena za prihodnje rodove,« je o Misesovem razmišljanju zapisal Eamonn Butler.

Da je res tako, so dokazovala gospodarstva vzhodnega socialističnega bloka, vključno z nekdanjo Jugoslavijo. Po padcu berlinskega zidu so te države iz socializma prišle popolnoma osiromašene, moralno in gospodarsko povsem izčrpane. Socializem preprosto logično ni vzdržen, nikakor ni mogel uspeti, saj so nadzor cen, s strani države nadzorovano poslovanje in vladni ukrepi za gospodarstvo lahko samo razdiralni. Neovirani prosti trgi so lahko edini delujoč ekonomski sistem, kajti iskanje mehanskih povezav med vrednostmi, kot sta celotno povpraševanje in celotna ponudba, ne upošteva raznovrstnosti ljudi in vrednosti, ki spodbujajo gospodarsko življenje teh posameznikov. Povedano drugače: socializem ne priznava svobode posameznikov.

Mises napovedal krizo

Misesova kritika levičarskih blodenj o socialističnem centralnoplanskem gospodarstvu je bila najbolj znana, vendar je njegovo najpomembnejše delo zagotovo teorija poslovnih ciklov, ki so dolgo begala ekonomiste. Gre za ritmične vzpone in padce poslovne dejavnosti, cen in prihodkov, ki jih lahko opazimo v več letih. Ta genialni avstrijski um, ki se je kasneje preselil v ZDA, je odkril in dokazal, da je bistveni vir ciklov val bančnih posojil, ki je vedno spodbujen s strani centralne banke in njihovih političnih gospodarjev. Torej z državnimi intervencijami, kot se je dogajalo v letih pred veliko globalno finančno krizo.

Ekonomisti so že vsak 18. stoletja naprej vedeli, da se ljudje počutijo bogatejše, če se iz nekega razloga poveča količina denarja v obtoku. Toda ta dodatna potrošnja cene požene navzgor in na koncu ni zaradi tega nihče na boljšem. Tak razrast potrošnje, ki je spodbujen s poceni posojili, podjetnike zaziba v prepričanje, da gre za dejansko povečanje povpraševanja po njihovih izdelkih, zato si še več sposojajo, da lahko še več proizvajajo. Toda gre za zmotno investiranje, ki je zasnovano na lažnih cenovnih signalih. Zlom, ki je neizbežen, potem ko se posojila podražijo, je boleč. Lažni razcvet, kot se je dogajalo v začetku 21. stoletja, je privedel do bolečega propada. Po Misesu je edina logična rešitev strogo omejevanje ustvarjanja denarja (kakršen je zlati standard), ki prepreči cikle in škodo, ki jo povzročajo. Njegova teorija je bila briljanten dosežek. Žal ni dočakal priznanja, zato pa je njegov učenec Friedrich Hayek prejel Nobelovo nagrado prav za teorijo poslovnih ciklov, ki jo je razvil Mises.

Znanost o posameznikih

Eamonn Butler poleg poslovnih ciklov in kritike socializma predstavi še druge Misesove intelektualne prispevke: da je ekonomija znanost o posameznikih, da denar ni zgolj menjalno sredstvo ter da obresti niso »mrtva« kategorija in nekakšen samodejni »donos« od varčevanja. Za Misesa je ekonomija znanost, ki odkriva in napoveduje pojave, toda ne na podlagi opazovanj in preverjanja, temveč z dedukcijo. Matematična analiza namreč odpove, saj ne more hkrati in sproti zajeti vseh podatkov: različni ljudje različno vrednotijo stvari, odziv ene skupine posameznikov na dogajanje na trgu danes morda ne bo enak kot odziv iste ali druge skupine na dogajanje jutri. Prav ta izrazito individualna, osebna in subjektivna osnova gospodarstva otežuje življenje makroekonomistom, ekonometristom pa dela življenje docela neznosno. Zato ekonomija nikoli ne more biti veda o predvidljivih statističnih povezavah med stvarmi, temveč je zakoreninjena v vrednostih, ki jih ljudje pripisujejo stvarem. In te vrednosti se spreminjajo, ker se svet spreminja in se spreminjajo potrebe.

To je tisto, česar ekonomski šarlatani ne razumejo in ne upoštevajo v ekonomiji. Posameznik je sicer racionalen, toda čustven, in tako tudi vrednoti stvari na trgu. »Vrednota ni samodejna, ni v stvareh. V nas je; je način, kako se človek odzove na razmere v svojem okolju,« je zapisal Mises v knjigi Človeško delovanje (1940). Pa še to: »Vrednotenje je človekov čustveni odziv na različna stanja v njegovem okolju, tako zunanjem svetu kot v njegovi duševnosti.«

Poskus regulacije takih človeških odzivov pelje samo v propad, saj so posegi na trg dokazano neproduktivni,to  so vedeli že dominikanski in jezuitski sholastiki v 15. in 16. stoletju. »Vedeli so, kot je to vedel Mises, da posegi v medsebojno sodelovanje svobodnih posameznikov niso ne razumni ne pravični. Določanje cene denarja tako kot tudi drugih dobrin ni modro, pa vendar je osrednji nadzor nad obrestnimi merami natanko to: določanje enotne cene. Njegov sad je naša sedanja kriza,« je zapisal Eamonn Butler.

 

INFO

Ludwig von Mises – Življenje in delo

Avtor: Eamonn Butler

Zbirka: Izzivi svobode

Urednik zbirke: Lovro Šturm

Prevedel: Niki Neubauer

Izdajatelj: Inštitut Karantanija, Ljubljana

Založnik: Inštitut Nove revije, zavod za humanistiko, Ljubljana

Naprodaj: v bolje založenih knjigarnah in na www.casnik.si/index.php/ludwig-von-mises-zivljenje-in-delo/

Cena: 12 EUR