Zoran Janković je »dobil« referendum o parkiranju v Ljubljani in se s to problematiko do volitev ne bo več ukvarjal. Modro – zanj seveda. Prilivati olje na ogenj nekaj mesecev pred volitvami res nima smisla. Zagovarjam sicer nekakšno parkirno politiko, red pač mora biti. Garaža pod bloki npr. v Kosezah stane prej trideset kot dvajset tisoč evrov …

Vendar pa s tem referendumom Janković še niti najmanj ni dobil tudi volitev. Zdaj bosta prvič najbrž vsaj dva kroga. Ljubljana je sicer posebna politična zver. Kar deluje v Mariboru, Kopru ali Celju, v prestolnici pogosto odpove. In obratno. Že skoraj dve desetletji velja preprosta enačba: če je na glasovnici Zoran Janković, je favorit on.

Ne glede na to, kdo stoji nasproti. Ne glede na to, koliko kritik se nabere. Ne glede na to, koliko afer, političnih spopadov ali menjav v državni politiki gre mimo. Toda tudi najtrdnejše politične utrdbe niso večne.

Če bi se v tekmo podala Urška Klakočar Zupančič ali Tone Rop, bi bila to verjetno prva kandidata po dolgem času, o katerih bi Ljubljančani resno razpravljali. Ne zato, ker bi bila avtomatično boljša. Ampak zato, ker imata politično težo, prepoznavnost in vsak svojo zgodbo. Tudi Luka Mesec ni od muh.

Janković ostaja izjemen fenomen slovenske politike. Marsikdo, tudi med njegovimi kritiki, prizna, da je Ljubljana danes drugačno mesto kot pred dvajsetimi leti. Prenovljeno mestno jedro, urejeni bregovi Ljubljanice, številni mostovi, športni objekti, kulturne investicije, prometni projekti. Priznati je treba, da je pustil močan pečat.

Janković ima gotovo več moči kot katerikoli drug slovenski župan in celo politik na državni ravni; tudi zaradi mreže poznanstev, političnih odnosov, izkušenj in sposobnosti, da se znajde z vsako vlado. Le malo politikov v Sloveniji je preživelo toliko različnih političnih obdobij – od Janše do Janše. In še vedno ostaja eden ključnih igralcev. To ni naključje. V dvajsetih letih je stkal veliko povezav. Koliko odvodov?

Janković razume politiko kot upravljanje, zanimajo ga projekti, ideologiziranje je tu in tam kot njegova postranska stvar, da zadovolji svoje leve prijatelje in pove, kam sodi. Projekti so njegov zaščitni znak. In prav zaradi tega mu marsikdo oprosti marsikaj, česar drugemu politiku ne bi. Volivci pogosto rečejo: »Morda ni popoln. Ampak nekaj je naredil. Zase in za vse nas.«

In če bosta Urška Klakočar Zupančič in Tone Rop sestavila skupno listo? Kateri od njiju pa bi kandidiral za župana? Mislim, da tu dileme ni. Če bi Urška Klakočar Zupančič kandidirala, bi bila nedvomno ena največjih političnih zgodb leta. Je prepoznavna. Velik del javnosti jo vidi predvsem skozi prizmo državne politike in ideoloških sporov.

Ima zveste podpornike, ima pa tudi izrazite kritike. Je visoko čustveno in retorično ekspresivna, pogosto govori neposredno, uporablja emocionalen ton, kar jo dela prepoznavno in medijsko zanimivo.

Ideološko se nič ne spreneveda, sodi v liberalno dokaj lev politični spekter, zna mobilizirati volivce, pogosto uporablja simboliko, zgodbe, moralne poudarke, ima pravno izkušnjo, dobro razume pravne postopke in institucionalne okvire. Je konfliktna, njeni nastopi včasih polarizirajo; kritiki ji očitajo, da se hitro odzove – impulzivno.

Za lokalno politiko je morda premočno čustvena. Za izvolitev je to vse plus, za operativno funkcijo, kot je županska, je takšna čustvena impulzivnost lahko slabost, in tudi to, da včasih reagira prehitro ali preostro, lahko otežuje gradnjo širokih koalicij. Vprašanje je tudi, ali je to profil, ki ga Ljubljana išče pri županu.

Ali ni res, kot pravi Lenart Žavbi, da bi ji bolj ležalo mesto predsednice republike, za kar bi jo tudi podprl. Tam bi njene retorične sposobnosti, javni nastop in simbolna moč morda prišli bolj do izraza. Kaj pa skrajna politična usmerjenost? Težko. Župan je drugačna funkcija. Tam štejejo kanalizacija, vrtci, ceste, promet, stanovanja, odvoz odpadkov. Tam šteje izvrševanje.

Tone Rop? On pa je iz drugačnega testa. Dolga leta ga skoraj ni bilo v slovenski politiki. Ni bil človek velikih spektaklov. Ni bil človek velikih gesel. Je karizmatičen? Verjetno ne. Je operativen?

Najbrž je. Poznamo ga kot pragmatika. Bil je minister za delo, bil je predsednik vlade v času, ko se je Slovenija priključila Evropski uniji. Marsikdo se ga spominja kot zahtevnega, včasih tudi neprijetnega sogovornika. Znal je biti neugoden. Toda hkrati je človek, ki zna organizirati sistem. To pa je lastnost, ki je pri županovanju pomembna. Župan ni televizijski komentator. Ni vplivnež. Je direktor največjega slovenskega mesta.

In če kdo zna voditi velike sisteme, bi lahko marsikdo rekel, da ima Rop za to določene izkušnje. Klakočar Zupančič je izrazito politična in bi se najbrž težko dvignila nad ideologijo, Rop ima bolj tehničen pristop, operativen, precej nižjo ideološko profiliranost – deluje bolj kot tehnokrat, ne kot ideolog. A nekateri namigujejo, da se za Ropovo mirnostjo skriva kolerik?

Kdo od njih pa ima ljudskost? Janković. On pozna domala vsak količek v Ljubljani, mnogo je med ljudmi … Česar ima Urška preveč, ima Tone premalo – deluje hladno. Rop in Klakočar Zupančič imata skoraj diametralno nasproten politični slog. Eden je tehnični, racionalen, operativen; druga je čustvena, simbolna, ideološko izrazita. Skupaj bi lahko delovala komplementarno, a tudi konfliktno – odvisno od ciljev in dinamike moči. In če bi znala premagati svoj ego – kateri od njiju bo glavni!

A ne prehitevajmo – najprej je treba iti na volitve, dotlej pa so še štirje meseci. In potem je treba še zmagati …

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.