Razen nacionalke, kar ji štejem v velik plus. Na Kolodvorski so se potrudili z načrtno ruralizacijo počastiti to nepomembno obletnico, Silvestra pa kot da ne bi opazili na drugih komercialnih televizijah. Običajen dan je bil na Popu, na Kanalu A in na Planetu tudi. Slednji so tudi največji luzerji, če mene vprašate. Hočem gledati Godlerja, prepričana, da me čaka silvestrska verzija njegove oddaje, kak letni remiks morda, nak, napaka. Planet prodaja stara jajca tudi na silvestrovo. Gledalcem so na ta elitni večer servirali ponovitev septembrske oddaje.
Deplasirano, morala sem preklopiti kanal, ker imam že tako težavo z gledanjem Godlerjeve oddaje zaradi obupnega in živčnega smeha maloštevilne publike, ki se jim že od daleč vidi, da se smejejo na ukaz tam, kjer ni treba in obratno. Tudi na POP TV so se na svojevrsten način potrudili, da nam bo ob njihovem novoletnem programu nenavadno zabavno. Zagotovo se je našel kak osamljeni gledalec, ki se je glasno krohotal ob predvajanju nikoli videnega filma iz leta 1977 Kdo so gadje, ki nas je veselo POP-eljal v novo leto.
Repriza kot nekaj novega
Spraševati komercialne televizije, zakaj čemu ignorirajo svoje gledalce za silvestrovo in jim ne ponudijo česa novega in kvalitetnega, je neumno. To sem dojela včeraj, ko mi je piarovka POP TV že drugič v pol leta zavrnila intervju z direktorjem te televizije Brankom Čakarmišem. Njihov direktor je tako zaseden, da niti v prihodnjem letu ne more najti niti ene ure za pogovora za naš časopis, je povedala. Je pa ob tem prostodušno predlagala, naj kar prepišem kak njegov star intervju.
Stavim, da je Čakarmiš edini direktor kake televizije na svetu, ki se je sam postavil za žiranta v tej ameriški franšizi. Kako se že temu reče? Avtokratura? Samopašnost? Nehigiena? Ne vem, ne morem najti pravega izraza.
Krasen nasvet za nekoga, ki je tam zaposlen: če nimaš materiala, objavi kako staro reprizo, gledalci tega tako ali tako ne opazijo. Žal pišem za časopis Reporter, kjer imamo drugačne profesionalne normative in starih jajc ne prodajamo namesto svežih žemljic. Sicer pa – kaj to pove o šefu neke televizije, ki se tako rad skriva pred novinarji? Meni veliko.
Odpuščanje na POP TV
Na dolgo bi lahko zdaj špekulirala, s čim je direktor komercialne televizije tako zaseden. Lahk, da je močno vpet v igranje golfa, ni lahko napolniti vseh tistih lukenj na igrišču z enim samim udarcem. Morda je zaseden z gledanjem neskončnih turških telenovel, nekdo mora tudi teh 75.876.389 nadaljevank o življenju muslimanov pregledati, da kakšen del ne manjka. Morda pa je zaseden z odpuščanjem novinarjev, kar se je dogajalo minule tedne, česar tam javno nočejo komentirati.
A vseeno se bolj nagibam k tezi, da gospod direktor pred ogledalom vadi svojo vlogo hudobnega žiranta à la Simon Cowell iz ameriških talentov, ki jih na Popu začnejo snemati z novim letom. Stavim, da je Čakarmiš edini direktor kake televizije na svetu, ki se je sam postavil za žiranta v tej ameriški franšizi. Kako se že temu reče? Avtokratura? Samopašnost? Nehigiena? Ne vem, ne morem najti pravega izraza.
Zabava samo za nekatere
Ob preklapljanju med neizvirnimi slovenskimi komercialnimi kanali sem zato toliko bolj vesela, da imamo nacionalko, čeprav mi večkrat po nepotrebnem dviguje pritisk. Ampak kolikor opažam, ta hiša se še edina trudi, da gledalcem ponudi kakšno kvalitetno vsebino, kaj poučnega, kak hud film, dokumentarec, športno dogajanje ali parado političnih uravnoteženih oddaj. Nacionalka je za naročnino ponujala harmoniko. In spet harmoniko.
V silvestrskem programu je tako v štirih urah nastopilo več kot 200 glasbenikov na šestih različnih krajih, kar je hud produkcijski zalogaj. Meni žal ob tovrstni glasbi ne prihaja, verjamem pa, da so se ob tradicionalnih vižah super imeli na podeželju in v domovih za ostarele. Še dobro, da je bil na drugem programu odličen novoletni filmski maraton. Vsaj to.
