Vsaki vladi, najsi bo leva ali desna, je treba dati priložnost, da se izkaže. Da poskuša probleme reševati s svojim naborom ukrepov. Soditi vnaprej in jim želeti vse najslabše, ni dobro. Ljudje so jih izvolili, jim dali legitimnost za vladanje. Večinska volja volivcev je bila, da bo nova oblast drugačna od tiste, ki je bila za krmilom države zadnji dve leti. Golobovi ambiciozno napovedujejo in si želijo vsaj dva mandata, na drugi strani lider največje opozicijske stranke Janša svojim podpornikom naokrog razlaga in jim vliva lažno upanje, da bodo nove predčasne volitve že čez pol leta in da se bo spet vrnil.
V dneh, ko se konsolidira nova vlada, začenja počasi brbotati tudi na drugi strani političnega spektra, ki se bo moral, čeprav težko, sprijazniti z novo/staro opozicijsko vlogo. Še večje muke od SDS v teh dneh doživljajo v NSI. Trije njihovi ministri od »čiste petke« na predvolilnih plakatih: Matej Tonin, Jernej Vrtovec in Janez Cigler Kralj so se že usedli v poslanske klopi. Sedeži v parlamentu pa so gotovo manj udobni od ministrskih foteljev. Oblast je slast, opozicija pa eno samo trpljenje.
V NSI bi šli namesto Levice tudi v Golobovo vlado, a jih mandatar sploh ni povabil na koalicijska pogajanja. Zdaj računajo vsaj na projektno sodelovanje, a ne pred jesenjo, kar je že napovedal tudi novi predsednik vlade. Ponujajo poslanske glasove za projekte, ki potrebujejo ustavno večino. V zameno, kot je slišati v političnem zakulisju, bi radi ohranili kako direktorsko mesto v državnih družbah. Poskušajo trgovati, da bi vsaj Valentin Hajdinjak še naprej ostal na čelu Darsa. Nova Slovenija je povsem prestreljena z lobiji. Krščanski demokrati so bolj kot ne le v besedah, v dejanjih pa dejansko transmisija kapitalskih združenj in njihovih interesov. Pa ne samo Marka Pogorevca in Janeza Škrabca, kot je veljalo pred leti, ko je bila še NSI v opoziciji.
Povzpetniki iz NSI so preveč polni sami sebe, nekaj ponižnosti, o kateri govori novi predsednik vlade, tudi njim ne bi škodovalo.
Največja, že dolgoletna težava NSI je, kako na desni strani politične oble stopiti iz sence SDS. Odmika od Janše v času nekdanje predsednice Ljudmile Novak s prihodom Mateja Tonina na čelo stranke ni bilo več. Vstop v vlado Marjana Šarca so v NSI pred štirimi leti zavrnili in nato leta 2020 vstopili v tretjo Janševo vlado. Druge priložnosti, da bi šli v koalicijo z levosredinskim strankami, letos niso dobili. Menda za kazen, ker so podpirali škodljive poteze vlade v odhajanju ali ob tem bili tiho. Bili so tudi očitki, da so se Toninovi na oblasti često posluževali podobno spornih potez, kot jih je vlekel predsednik SDS. Janša je postal Toninu nekakšen vzgled. Vse bolj ga je občudoval in skušal posnemati.
Potem je na volilno nedeljo 24. aprila tudi za NSI prišla streznitev. Nasmešek je bil bolj grenak, čeprav so dejansko boren rezultat v vodstvu stranke poskušali zaviti v nekakšno zmago. NSI se spet ni uspelo prebiti čez mejo desetih odstotkov, kaj šele resneje približati SDS. Frustracija mora biti res velika. Tako velika, da se je v njihovem strankarskem glasilu nedavno pojavil zapis, nekakšen dobronameren poziv, da bi se moral v korist političnega bloka Janez Janša posloviti z vrha SDS, da bi bila desnica na naslednjih volitvah spet na zmagoviti strani.
V Toninovi NSI problem za svoj neuspeh vidijo predvsem v Janši, pred lastnim pragom pa ne želijo pomesti.
Kaj pa če bi se moral iz istega razloga s funkcije predsednika NSI posloviti tudi Matej Tonin, se ob tem niso vprašali. Problem za svoj neuspeh vidijo predvsem v Janši, pred lastnim pragom pa ne želijo pomesti. Janša je seveda problem slovenske desnice, je gotovo največji, ni pa edini. Bolj kot ga bodo pozivali, naj se jim umakne, bolj trmasto bo najbrž vztrajal na funkciji predsednika SDS. Povzpetniki iz NSI so preveč polni sami sebe, nekaj ponižnosti, o kateri govori novi predsednik vlade, tudi njim ne bi škodovalo.
Janša je seveda problem slovenske desnice, je gotovo največji, ni pa edini. Bolj kot ga bodo pozivali, naj se jim umakne, bolj trmasto bo najbrž vztrajal na funkciji predsednika SDS.
V tej številki Reporterja lahko preberete zanimiv intervju s Petrom Jambrekom, ki velja za ideologa slovenske desnice. Ima prav, ko strankam desne sredine očita in zameri umanjkanje vizije in strategije. Pravi, da ne premorejo dovolj državniške vizije in solidarnosti, s katero bi presegle ožje interese. Da ne bi zasledovale le lastni interes. Njihov strateški interes bi moral biti, da se ohrani in poveča moč političnega bloka kot celote. Kar se tega tiče, tako Jambrek, so stranke na levici bolje organizirane. Njegova pobuda o nekakšnem Zavezništvu za slovensko politično sredino je pred zadnjimi volitvami padla v vodo, a kljub temu ostaja optimist. Predvideva, da bo pred naslednjimi volitvami po čisto naravni poti, skoraj samo od sebe prišlo do rojstva, ustanovitve in uveljavitve nove desnosredinske stranke liberalne provenience, ki bo na »osamosvojitveni« strani volilnega telesa v resnici neodvisen igralec.
Pa bo ta neodvisna tudi od Janše in bi lahko znotraj bloka premagala SDS, česar NSI ne zmore?
