Gibanje Svoboda je ob visoki volilni udeležbi po številu glasov in odstotku podpore ponovilo veličastno zmago Drnovškove LDS leta 2000. 41 mandatov oziroma 34,54 odstotka glasov je prav sanjski rezultat, pravi triumf. Gibanje Svoboda je podprlo dobrih 403 tisoč volivcev. Na drugi strani je poraženi Janša po več kot treh desetletjih v slovenski politiki doživel svoj labodji spev kar epskih razsežnosti.
Mobilizacija volivcev je koristila Golobu in škodila Janši. Gibanje Svoboda so nadpovprečno podprli novi, dodatni volivci, zaradi taktičnega glasovanja pa se je k njim prilil tudi znaten delež glasov tistih, ki so pred štirimi leti podpri stranke k KUL, ki so tudi velike osmoljenke nedeljskih volitev. SD in Levica sta poslabšali rezultat, LMŠ in SAB pa sta celo ostali pred parlamentarnim pragom.
Razmerje na politični osi levo-desno se še naprej nagiba bolj v levo: razmerje 53 proti 35 poslanskih sedežev. Pred štirimi leti je bila slika podobna (52 proti 36), le da je tedaj v parlament prišlo devet in ne samo pet strank kot v nedeljo. Po razpadu Šarčeve vlade je Janši sicer uspelo sestaviti tretjo vlado po sili razmer, s podporo nekaj poslanskih koristolovcev z druge strani, ki niso želi predčasno končati mandata.
Janša po še enem volilnem fiasku ne bo odstopil s funkcije predsednika SDS. Ne bo naredil poteze, ki je običajna za voditelje poraženih strank na Zahodu. Še naprej bo mlinski kamen slovenske desnice.
Relativna zmaga Gibanja Svoboda je tako prepričljiva, da se ne pričakuje večjih težav pri oblikovanju nove koalicije in prevzemu oblasti. Če jo oblikuje samo z SD, že ima parlamentarno večino, potem pa je tu še Levica. Na drugi strani imata SDS in NSI samo 36 glasov. Obe stranki bosta v novem mandatu v opoziciji, čeprav si v NSI tiho želijo, da bi ostali še naprej na oblasti. Golob je v predvolilni kampanji večkrat kategorično izjavil, da Toninove stranke v njegovi vladi ne bo in jo tudi ne bo povabil na koalicijska pogajanja.
NSI je po številu glasov ob bistveno višji volilni udeležbi sicer izboljšala rezultat izpred štirih let in pridobila en poslanski mandat, a stranki še vedno ni uspelo prebiti magične meje desetih odstotkov. NSI bo tudi v opoziciji še naprej v senci SDS, ki je v primerjavi z letom 2018 povečala število mandatov za dva, prav tako je bilo zaradi višje udeležbe tudi večje število volivcev. Toda slednjih je bilo manj kot na volitvah leta 2011, 2008 in 2004.
Janezu Janšu, ki je zadnja dva tedna kampanje na plakatih s svojo podobo volivce nagovarjal s sloganom Brez eksperimentov!, se račun na koncu ni izšel. V volilni kampanji je bil že ves mandat, še posebej pa zadnji dve leti, ko je bil spet na oblasti. Spomnimo se obcestnih plakatov SDS iz prvega vala koronavirusa, vsa Slovenija pa je bila z njimi prelepljena tudi letos že veliko pred uradnim začetkom kampanje.
Pri vodenju vlade v težkih časih pandemije Janša ni sklepal kompromisov, šel je na vse ali nič in si tako nakopal precej zamer in nezadovoljstva v velikem delu javnosti. Po drugi strani pa je pričakoval, da se bo državljanom odkupil z raznimi bombončki: turističnimi boni, koronskimi dodatki, nižjimi položnicami za elektriko … in obsežnimi investicijami (slogan Gradimo Slovenijo zate), a mu vse to na koncu ni kaj bistveno pomagalo. Pričakoval je večjo mobilizacijo na Štajerskem, kjer pa so ga volivci spet pustili na cedilu.
Prepričljiva večina je namesto Janše na koncu izbrala Goloba. Namesto iliberalne demokracije Orbanovega tipa Golobovo »svobodo«. Podobno kot so bile v nedeljo poražene stranke KUL, volivci tudi niso nagradili dveh Janševih satelitov – stranko Povežimo Slovenijo in Naša dežela, ki sta bili v strategiji predsednika SDS pomembna faktorja pri njegovih načrtih za sestavo nove koalicije. Obe stranki sta ostali pod parlamentarnim pragom, glasovi so šli v nič in konec je bilo Janševih sanj, ki so se spremenile v nočno moro, v kateri je glavno vlogo odigral odstavljeni »elektro oligarh«.
Janša se bo najbrž še nekaj časa tolkel po glavi, zakaj lansko jesen na Gen-I ni bil podaljšan mandat Robertu Golobu, s čimer si je sam ustvaril novega političnega konkurenta. Če bi šla na levi strani na volitve samo koalicija KUL, bi imel Janša bistveno lažje delo, tako pa … Na koncu pa Janši ni uspelo prevzeti ne Gena-I, se priklopiti na njegov denarni tok, ne zadržati vajeti izvršilne veje oblasti v svojih rokah.
Na koncu pa Janši ni uspelo prevzeti ne Gena-I, se priklopiti na njegov denarni tok, ne zadržati vajeti izvršilne veje oblasti v svojih rokah.
Kako nevaren je lahko Golob, je Janša hitro spoznal, zato je bila sprožena obsežna akcija za njegovo diskreditacijo, ki jo je iz ozadja vseskozi dirigiral predsednik SDS. A vse, kar so mu očitali – od visoke plače, bančnega računa v Romuniji in domnevnih provizij po Balkanu – se ni prijelo, saj je bila večina afer privlečena za lase.
Že relativna zmaga SDS leta 2018 je bila pirova, štiri leta za tem je sledil velik poraz. Da je bila ob tem poražena še KUL, je bolj slaba tolažba. Namenjena predvsem opravičevanju, zakaj Janša po še enem volilnem fiasku ne bo odstopil s funkcije predsednika SDS. Zakaj ne bo naredil poteze, ki je običajna za voditelje poraženih strank na Zahodu. Janša bo tako še naprej mlinski kamen slovenske desnice. On namreč ne meče puške v koruzo, raje juriša vse do bridkega konca.
