Ameriškega predsednika Donalda Trumpa smo imeli na pladnju, rušil je težko dosežene vrednote, človeško dostojanstvo, zaupanje v demokracijo, ignoriral je kulturni dialog, približal nas je vulgarizmu, svet je še bolj usmeril na raven materializma, politiko na raven biznisa …

Z njim se je Amerika razkrinkala, pokazala svojo izkrivljenost, z njim so padle vse iluzije, da gre za demokratično državo, ki je bila dolgo časa zgled.

Vladimir Putin je ostal agresor, skušal je še bolj poudariti svojo pomembnost in brezkompromisnost. Trump mu je pri tem pomagal, ko je manipuliral celo svoja mnenja in vsak dan ponujal nekaj novega, mu dajal občutek neresnosti, in včasih se je zdelo, da se Trumpu in Evropi vedno bolj posmehuje.

Ko je Bruselj odločal o pomoči Ukrajini in razpravljal celo o tem, da bi za to porabil zamrznjena ruska sredstva, na koncu so se odločili za posojilo – 90 milijard evrov, so v Bruslju, skupaj z mediji, spodbujali evropske voditelje, da bi se odločili »prav«, tudi z napovedmi, da lahko Rusi napadejo Evropo. Putin se je le nasmehnil – nimamo tega načrta, razen …

Evropska nebogljenost se je še povečala. Predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen se je poslovila od leta 2025 spet z besedami, da se mora Evropa osredotočiti na lastno strategijo in interese, da se mora rešiti odvisnosti od »velikih« sil.

To govoričenje že dolgo poslušamo, a dejanja so bolj medla. Nazadnje so se v Bruslju odločili, kako reševati evropsko avtomobilsko industrijo.

Na eni strani so sprejeli, da bomo po letu 2035 še lahko kupovali avtomobile na bencin in dizel, torej dlje, kot so načrtovali, na drugi pa, da bo EU kreditirala majhna, cenovno dostopna električna vozila.

Evropski proizvajalci avtomobilov in evropske države še vedno avtomobile dojemajo kot premoženje, z avtom naj bi izkazovali svojo pomembnost, z avtom naj bi dokazovali, v kateri družbeni sloj sodimo, avto je bil in je še statusni simbol.

Večina Azijcev, predvsem Japonci, Kitajci …, je že spoznala, da je avto sredstvo, ki nam olajša življenje, ki nas kar se da hitro, preprosto in poceni prestavi iz kraja A v kraj B.

Na Japonskem vidite največ t. i. »kei car«, to je lahek avtomobil, menda stane sedem, osem tisoč evrov. So kot nekakšne škatle, tihi – kot večina avtomobilov na Japonskem – seveda električni. Evropskih standardov menda ne dosegajo – ali pa si je to nekdo izmislil, da evropska avtomobilska industrija ne bi povsem potonila.

Če ne bi »vse vprek kradli«, bi očitno tudi slovenske železnice bile nekoliko bliže azijskim in tistim evropskim, kjer vlak iz kraja A v kraj B vozi uro in pol in ne tri, štiri ure kot pri nas.

Dvakratni predsednik Milan Kučan ima pisarno v gostinskem lokalu, drugi, Borut Pahor, pa reklamira pižame. A to je Slovenija.

Morda ne razumem prav, a kakšnih 19 milijonov evrov naj bi na slovenskih železnicah »prešmuglali« iz A v B, potem do C in D in na koncu v neke zasebne žepe? Za deset in manj evrov vas organi pregona »zagrabijo«, 19 milijonov pa kar nihče dolgo ni opazil?

Cela država je prepredena s korupcijo, zanima me, kdo ni vključen v vse te mafijske igre. Kako bogata država bi bili, če ne bi toliko kradli! Jaz tebi, ti meni, on njemu … Ali je v tem korupcijskem kaosu še sploh kdo pošten!?

Glede na to, da nisem več med najmlajšimi, lahko le upam, da bom dočakala konec del na drugem tiru Koper–Divača in novo cev karavanškega predora. Do Koroške pa se bojim, da se ne bom peljala po avtocesti.

Svet in Slovenija sta se v letu 2025 še bolj obrnila. Novi svet prihaja! Ne, novi svet je tukaj! Na spletu sem zasledila, da je agencija Futura »našla« dvajset najbolj izpostavljenih, najpopularnejših vplivnežev v Sloveniji.

Vsaj za petnajst še nikoli nisem slišala, morda sem kakšni dve imeni že zasledila, edini, za katerega vem, kdo je, je Robert Roškar z Radia 1 – in še to bolj zato, ker se nekoč morda zanj nisem dovolj potrudila. Na spletu sem sicer najbrž več kot marsikdo drug, še kdo od mladcev je manj. Skratka, povedati želim, da sem kljub temu stara in zastarela. Out! Očitno se še vedno preveč ukvarjam z Golobi, Janšami, Kučani …

Vplivneži so ljudje, ki imajo na spletu veliko sledilcev. Za Ronalda vem, tudi Dončić in Pogačar jih imata veliko, tako da čisto iz konteksta nisem. Ampak za naštete vem, ker delajo, ker so nekaj velikega že storili, ker vlagajo neizmerno veliko truda v svoje športne podvige.

Najbrž ga tudi Futurini vplivneži, a razen za dva, tri ne vem, kaj delajo. Ampak vplivajo! Če prav razumem, vplivajo na to, kaj naj jemo, kako naj se oblačimo, kako naj se obnašamo, govorijo nam, kaj je »in«, in pri tem so nekakšen zgled?

Politiki pa nam drugače krojijo življenje, nam dajejo in jemljejo, bolj krojijo, koliko bomo jedli in koliko bomo lahko zapravili za oblačenje in za tisto, kar je »in«.

Robert Golob, ki pravi, da je naredil več kot drugi predsedniki vlad v 20 letih, in je prepričan, da bo vladal tudi po marcu 2026, že ve, kako je treba, saj se je poročil z vplivnico.

Janez Janša je toliko na X, da bi lahko prekosil celo Tino Gaber Golob, je precej samozavesten in bo v naslednjih mesecih skušal dokazati, da Golob ni naredil prav veliko.

Predsednica države Nataša Pirc Musar si nekako utrjuje položaj, kar je v predvolilnem času nekaj logičnega. Ona ostaja. In tudi po izteku mandata ji ne bo nič hudega, v predsednikovanje ni šla tako »iz nič« kot večina bivših predsednikov.

Dvakratni predsednik Milan Kučan ima pisarno v gostinskem lokalu, drugi, Borut Pahor, pa reklamira pižame. A to je Slovenija. Skakalec Primož Peterka, dvakratni dobitnik velikega kristalnega globusa in zlatega orla, pa bo kmalu na zavodu za zaposlovanje. Kake veličine Slovenci nimamo. Naša duhovna majhnost ostaja in z njo gremo tudi v leto 2026.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.