Medtem ko je vesoljska ladja Artemis II drvela proti Luni in za seboj puščala modri planet, smo se ljudje na njem še naprej ukvarjali s svojimi običajnimi težavami.

Tam, kjer imamo srečo in (še) živimo v miru, spore rešujemo brez uporabe nasilja, drugod pa se pobijajo med sabo, drug drugemu uničujejo civilizacijske pridobitve in – kot bi dejal von Clausewitz – nadaljujejo politiko z drugimi sredstvi.

Nekje na tej bledi modri piki, kot je bil videti naš planet iz razdalje šestih milijard kilometrov, ko ga je leta 1990 posnela ameriška vesoljska sonda Voyager 1, je tudi majhna država, kjer poteka sestavljanje povolilne koalicije, ki naj bi vladala prihodnja štiri leta.

Volilni rezultat je namreč izpadel kot nekakšno sladko maščevanje volivk in volivcev politični kasti obeh svetovnonazorskih taborov. Lahko bi ga pomenljivo povzeli z vzklikom: Zmenite se!

Ironija je, da volilni rezultat levici in desnici dejansko nalaga kompromis, sicer bomo v najslabšem primeru dobili nestabilno levo ali desno vlado, izključene pa niso celo predčasne volitve.

Toda kako naj bi bil sploh videti takšen zgodovinski kompromis med levico in desnico, ki ga skuša izkoristiti t. i. tretji blok, v katerega so neformalno povezani trojček NSI, SLS in Fokus, stranka Resnica in Demokrati Anžeta Logarja.

Resda imajo skupaj 20 glasov in so za Svobodo (29) in SDS (28) tretja najmočnejša parlamentarna sila, vendar je še prezgodaj napovedovati njihove možnosti, da s svojimi predlogi uspejo.

Sestavljanje koalicije bo namreč poleg jesenskih lokalnih volitev osrednji notranjepolitični dogodek leta. In kot kaže, tudi dolgotrajen proces, ki se bo po velikonočnih praznikih šele zares začel.

Robert Golob je s premierskega položaja in z manj kot odstotkom prednosti pred Janšo na volitvah zgolj formalno prvi, ki bo poskusil srečo z mandatarstvom.

Na mizi ima več ponudb, sploh za stranke, ki so se razglasile za tretji blok in imajo skupaj 20 glasov. Če jih dobi, ne potrebuje ne Levice ne Socialnih demokratov. Toda da bi se Golob odrekel svojima dosedanjima zaveznikoma, se zdi nepredstavljivo.

Morda bi še popustil pri Levici, če bi bila to brezpogojna zahteva bodočih koalicijskih partnerjev, ki svojega negativnega mnenja o Levici niti ne skrivajo. Ko gre za pragmatične in vedno z vsemi žavbami namazane Socialne demokrate, so stvari že bolj relativne.

Kljub temu da je (bila) Levica najbolj lojalna koalicijska partnerica in da premier z njenimi ministri nikoli ni imel težav, kaj šele afer ali škandalov, utegne biti prav ta stranka prva žrtev pragmatizma Roberta Goloba, ki bo žrtvoval idealiste, da bi zadovoljil zahtevam oportunistov.

Za izvolitev vlade, ki bi lahko teoretično dobila celo 55 poslanskih glasov, bi bila takšna cena sprejemljiva. Nova Slovenija se ne bi odpovedala gospodarskemu resorju, kmetijstvu in zdravstvu, Logarjevim bi morali svobodnjaki prepustiti zunanje zadeve in pravosodje, medtem ko se osebna kaprica Zorana Stevanovića imenuje ministrstvo za notranje zadeve.

Za levi blok neprecenljiv trenutek, tako rekoč zgodovinski triumf, ki ga pri trdi, janšistični desnici verjetno odtehta le pogreb Milana Kučana.

Kako bi se končal ta nenavadni eksperiment, verjetno ne more napovedati nihče. Ampak če bi ga izvedli, bi Janez Janša tudi naslednja štiri leta ostal v opoziciji, kar pomeni, da bi se bil tudi zaradi notranjih pritiskov v stranki najkasneje na naslednjem kongresu stranke prisiljen politično upokojiti.

Za levi blok neprecenljiv trenutek, tako rekoč zgodovinski triumf, ki ga pri trdi, janšistični desnici verjetno odtehta le pogreb Milana Kučana.

Toda takšen scenarij je zgolj – možen. Ni pa nujno verjeten. Kajti če se bo sestavljanje Golobove koalicije sprevrglo v mukotrpno kupčkanje, izsiljevanje in taktiziranje, bo potencialni bodoči mandatar počasi izgubil potrpljenje in se izčrpal.

In vse to pod budnim očesom največjega političnega nasprotnika in poznavalca kitajskega mojstra vojaške strategije Sun Cuja. Da, bili bi neizmerno naivni, če bi v tej koalicijski »soap operi« spregledali vlogo Janeza Janše.

Dokler igra glavno vlogo Robert Golob, se Janša pridno drži v zaodrju in ustvarja vtis, da si s sestavo koalicije ne beli glave, ker ga to ne zanima.

No, v resnici je povsem obratno in Janša si še kako želi še četrtič voditi vlado. Kljub relativni zmagi svobodnjakov zanj še ni nič izgubljeno. Ob 40 mandatih, kolikor so jih 22. marca prejeli Gibanje Svoboda, Socialni demokrati in Levica, jih ima Janša v žepu 43 in potrebuje le še Stevanovića, da si zagotovi mandatarstvo in izvolitev vlade.

A kaj, ko je nova zvezda slovenske politike pred volitvami (nes)pametno deponirala pri notarju svojo izjavo, da Resnica z Janšo nikakor ne bo šla v koalicijo. Te zaveze gospod Stevanović zdaj ne more kar tako požreti, saj bi tvegal zamero volivcev in burne reakcije dela javnosti.

Seveda pa se nobena juha ne poje tako vroča, kot se skuha. In zato ima Zoran Stevanović, ki v svojih javnih nastopih postaja vse bolj sofisticiran in prepričljiv, še nekaj časa, da razvoj dogodkov neodvisno od njega pripelje do situacije, ko bi se Golobove možnosti za sestavo koalicije zmanjšale na minimum.

Potem bi lahko oba, Stevanović in Logar, skočila iz grma in pred javnostjo odigrala ganljiv prizor žrtvovanja za blagor domovine: naj bo mandatar pač Janša, če druge rešitve ni – in predčasne volitve zaradi izjemno napetih mednarodnih odnosov ne bi prišle v poštev.

Janez Janša lahko torej spleza nazaj na vrh oblasti le kot rešitelj v izjemnih razmerah. Pa še takrat, o tem ste lahko prepričani, se ne bo sam nikomur ponujal. Nasprotno, Janša sploh ne bo hotel biti predsednik vlade in bo to mantro kot užaljen otrok ponavljal ob vsaki priliki.

Vse dokler do njega ne bo pristopila skrbno sestavljena delegacija »desnosredinskih strank«, civilne družbe, intelektualcev in menedžerjev. »Janez, ljudstvo te potrebuje. Janez, prevzemi vlado in nas odreši hudega …«

Že danes je jasno, da niti tovrstna parodija ne more prikriti realnega nelagodja ob misli, da bi se Janez Janša dejansko lahko vrnil na oblast še pred poletjem.

Levosučna civilna družba seveda ni navdušena nad tem, še manj nad smerjo, v katero pluje barka Roberta Goloba. V SDS opoziciji so zadnje štiri leta tulili, da to ni nobena barka, ampak ladja norcev. A kaj, ko pa so sami pogosto delovali še bolj neprištevno …

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.