Glede spoštovanja zakona o slovenščini v javni rabi še vedno meni, da je glavna naloga inšpektorjev, kot jo oni prakticirajo, iskanje izgovorov, zakaj jim ob vsem, kar se dogaja, ni treba resno ukrepati. »Sprehodite se samo po Čopovi od Tromostovja do Pošte, pa boste naleteli na vrsto primerov, ki bi jih bilo treba inšpekcijsko obravnavati.«  

Ko sva se dogovarjala za intervju – izšel bo pred obletnico plebiscita – sem vam dejal, da bova segla v čase konec osemdesetih let. Kje ste bili 10. marca 1989?

Za datume sem bolj slab. Na kakšnem zborovanju – morda na Kongresnem trgu, na Roški …

Tega dne je bilo ustanovljeno Slovensko krščansko socialno gibanje.

V dvorani Slovenske matice smo se zbrali. Iz gibanja je naslednje leto nastala stranka Slovenski krščanski demokrati.

Kdo ste bili ljudje, ki ste se tam sešli?

Pobudnik je bilo Društvo 2000, v katerem smo se zbirali krščanski izobraženci in študentje. Da bo ustanovljeno Slovensko krščansko socialno gibanje, se je razvedelo po Ljubljani, in na Matici je znašlo kar precej ljudi, ki sem jih videl prvič. Prišli so nekateri res iz simpatije, kdo pa si je tudi kaj zapisal s posebnim namenom (nasmešek). Seznam udeležencev je v knjigi Kristjani za demokracijo (1999) objavil nekdanji tajnik Lojzeta Peterleta (zdaj veleposlanik) Leon Marc. Nekaj nas je bilo iz Društva 2000, večino sem bolj ali manj poznal, nekaterih, kot rečeno, tudi ne.

Že skoraj leto pred vami je bila ustanovljena Slovenska kmečka zveza ...

Z milejšimi odtenki se zadržanost političnega nastopanja kristjanov v javnosti nadaljuje do današnjih dni. Že v družinah so nas tako vzgajali, pa tudi zaradi političnih razmer smo dolgo ostajali nekako pod sugestijo, naj se ne gremo politike. Zanima nas lahko kultura, humanistika, filozofija, umetnost … Medtem ko smo mi debatirali, je okoli nas že vse vrelo, se organiziralo. Februarja je bila ustanovljena Socialdemokratska zveza Slovenije, že poprej Slovenska kmečka zveza, kristjani pa – kot bi se nič ne dogajalo. In to ne glede na potencialno bazo, ki bi bila za povezovanjem z jasnimi strankarskimi nastavki v pričakovanju volitev.

Zaradi dileme, vstopiti v politiko ali ne, je v Društvu 2000 prišlo do razkola. Lojze Peterle je bil seveda za, medtem ko je predsednik Peter Kovačič ostal zelo zadržan. Jeseni 1989 je umrl duhovnik in pesnik Vili Stegu, eden od duhovnih stebrov Društva 2000 – pastoralno je deloval med zdomci v Nemčiji. Njegovo mnenje je v društvu veliko pomenilo, žal pa ga na razpotju, na katerem smo se tedaj znašli, ni bilo več med živimi.

Krščanski izobraženci ste pristali bolj ob robu javnosti, glasnejši so bili ljudje okoli Mladine, novih družbenih gibanj in nenazadnje Nove revije. Kot vas razumem, ste v vašem krogu nekako posvojili zaukazano ločitev Cerkve od države.

Glede tega se nismo ravno vznemirjali. Kot rečeno, že vzgojeni smo bili tako, da politika ni za nas; smo pa seveda vedeli, da bodo, če se ji bolj približamo, na nas letele obtožbe, češ da spet dviga glavo klerikalizem. Sam nisem bil in tudi danes nisem kakšen strasten politik, četudi sem v politiko krepko zagazil. Vskočil sem, ker sem v kritičnem zgodovinskem trenutku presodil, da bi bil moj angažma lahko koristen. Iz politike sem se kmalu in zlahka umaknil, ko je bilo za kako funkcijo dovolj drugih kandidatov, samoiniciativno pa se zanje nikoli nisem potegoval.

Vas torej ni bilo na ustanovnem kongresu Slovenskih krščanskih demokratov januarja 1990?

Ne, s svojimi osebnimi afinitetami in zmožnostmi se nisem čutil krvavo poklicanega. Bil sem vendarle slovenist, jezikoslovec, v tem sem videl svojo poslanstvo. Če bi šel v politiko, bi s tem pretrgal svojo poklicno kariero – vsaj začasno, kar se je tudi primerilo. Čeprav so me vsi prištevali h krščanski demokraciji, formalno nikoli nisem bil član SKD, kot minister sem bil le v njihovi kvoti. Navzven sem nastopal kot predstavnik Demosa.

Lojze Peterle vas ni povabil, da bi kandidirali na listi SKD?

Ne, povabil me je le v vlado. No, še prej tudi na kakšen shod. Prišel se na primer na predvolilno zborovanje SKD pri Svetem Joštu nad Kranjem, zato so me imeli za eskadejevca. Šele ob ustanovitvi Nove Slovenije (2000) sem prejel strankarsko izkaznico.

Mandatar Demosove vlade Peterle vas je izbral za novega ministra za vprašanja Slovencev po svetu in italijanske in madžarske narodnosti. Kako je potekalo ozadje njegovega izbora?

Manjkalo je kadrov, kot se temu pogosto reče še danes. Oba sva Bežigrajčana, in ko sva se nekega dne srečala na pločniku pri Plavi laguni, mi je omenil, da išče ministra za Slovence po svetu: »Mislil sem nate. Ali si za?« »Če nimaš drugega, boljšega, zakaj pa ne,« sem odvrnil. Dokončno se o tem nisva dogovorila in šla sva vsak svojo pot. Minilo je kakih štirinajst dni, ko na vratih pozvoni mandatar za sestavo vlade.

Primož Lavre

Če Mohamed ne pride h gori, mora gora k Mohamedu, bi temu lahko rekli. Zdaj pa gre zares, mi reče Peterle in doda, da se z mojo kandidaturo strinjajo tudi nekateri pomembni predstavniki Slovencev po svetu in v zamejstvu, s katerimi se je posvetoval. Vedeli so za moje strokovno sodelovanje pri izobraževalnih projektih na dvojezičnih območjih v Benečiji, na Koroškem in v Porabju. Posebej je omenil strinjanje Marjana Šturma, ki je na Koroškem vodil Zvezo slovenskih organizacij, torej »levo stran«. (Nekoč je bil menda maoist, in če je celo on za, potem bodo tudi drugi.)

Menda je bil Dimitrij Rupel začuden, ker o tem kot pretendent za zunanjega ministra ni nič vedel.

Zasluga za moje članstvo v Demosovi vladi gre izključno Peterletu; Rupel je nasprotoval takemu ministru, a Lojze je pri predlogu vztrajal. V že kar krepkih tridesetih letih od takrat je bilo še precej pomislekov glede tega; razmišljali so, da bi te naloge opravljal državni sekretar v okviru zunanjega ministrstva, in to se je začasno tudi zgodilo – zdaj pa je že precej časa položaj posebnega ministra kot predstojnika Službe za Slovence v zamejstvu in po svetu kar utrjen, pomislekov ni več slišati.

Mimogrede, vi ste bili nestrankarski, zdajšnji minister Matej Arčon pa je tudi podpredsednik Gibanja Svoboda in za povrh še njen generalni sekretar.

Ne vem, kako mu gre od rok opravljanje vsega tega dela. Glede na njegove nastope v javnosti se zdi kar prijazen, celo simpatičen. Za kakšen konflikt med njim in Slovenci po svetu nisem slišal.

Koliko uslužbencev je bilo takrat na vašem ministrstvu? Bili ste minister brez listnice, kot se reče?

Da, dobesedno. Brez listnice je pomenilo brez samostojnega ministrstva in brez lastnega proračuna. Imel sem pomočnika, tajnico in kajpada tudi fikus. Ker pa sem skrbel tudi za vprašanja italijanske in madžarske narodnosti v Sloveniji, so mojemu »neresorju« priklopili državni organ, ki je za ti dve skupini skrbel že prej (poleg delovanja posebne politične komisije v okviru Republiške konference SZDL). Tako sem dobil še enega referenta in njegovo tajnico, na »neresorju« nas je bilo skupaj pet ljudi. Prostore smo dobili na Gregorčičevi ulici, poleg ekonomske srednje šole; v nadstropju so bile vladne sejne dvorane, mi pa smo delali v pritličju.

Nikogar od svojih sodelavcev in sodelavk niste kadrovali sami?

Ne, skoraj vse je bilo že nastavljeno. Nekateri uslužbenci so bili uporabni, drugi ne, strokovnost je ali pa je ni. Ampak če je ostal na svojem mestu celo generalni sekretar izvršnega sveta oziroma vlade, se je takšna kontinuiteta zdela še toliko razumljivejša na nižjih ravneh. Seveda pa je bilo bistvo problema, da nismo imeli sposobnih ljudi za ustrezno zamenjavo. Marsikateri minister, jaz sam pa sploh, je padel v vladne birokratske mline, ne da bi dobro poznali sestavo in funkcioniranje izvršne oblasti. Čeprav smo se kar hitro učili, smo zagrešili tudi kako napako.

Katero, denimo?

Kmalu po vladni prisegi smo se Peterle, Rupel in jaz odpravili v Kanado in ZDA k tamkajšnjim Slovencem. Vse je organiziral vladni kabinet, uredili so nam vse potrebno za potovanje, bivanje in srečanja. Po letu in pol sem sam prejel vabilo na obisk k Slovencem v Toronto in nato še naprej. Ker mi je v spominu ostalo, kako brez zapletov smo mi trije (od)potovali, sem šel brezskrbno na letalo, po pristanku na letališču v Torontu pa se je zataknilo: »Kje pa imate vizum?«

Primož Lavre

»Saj sem bil pred letom in pol tukaj brez vizuma,« sem skušal pojasnjevati. Zelo nerodno je bilo, kakšno uro in več sem moral čakati, da se je glavnemu slovenskemu vabitelju in organizatorju obiska posrečilo po uglednih političnih zvezah doseči, da so me spustili naprej. Drugače bi tam na letališču obvisel in se »praznih rok« vrnil v Slovenijo. Tako se človek uči, včasih se posreči, kdaj pa kdaj pa tudi ne.

Demosovi vladi se rado daje predznak amaterizma. Zadnjič je amaterstvo kolumnist Dnevnika naprtil ministru za kulturo Andreju Capudru. Resda niste bili vešči politične tehnologije, a tudi opozicijska stran ni imela izkušenj s parlamentarno demokracijo.

Res so bili tudi oni brez teh izkušenj, imeli pa druga znanja in zveze, nekateri tudi »kumrovško šolo« (nasmešek). Njihove stare zveze so po svoje delovale tako glede formalnih kot neformalnih zadev, ki jih je bilo treba obravnavati in reševati. Stara struktura z volitvami nikakor ni ugasnila.

So vas »vozili naokoli«?

Nekajkrat tudi, čeprav sem skušal take poskuse nevtralizirati, če sem jih opazil. Koga od nas demosovcev so tako ali drugače preizkušali, kako trdna je koalicija in ali bi delovalo, če med nas zabijejo kak klin. Včasih so se nas lotili kar precej neposredno in skušali podžgati nezaupanje. Ko sva se s članom predsedstva Cirilom Zlobcem peljala z avtom na malce daljšo službeno pot proti Madžarski, me je še in še izzival s Peterletom – kakšen da je in kaj vse slabega da počne.

Kako ste kot Demosov minister sprejeli odločitev Demosovih poslancev za plebiscit?

Takrat v Poljčah me ni bilo, bil sem v Avstraliji. Po zaslugi tamkajšnjih Slovencev me je sprejel eden od ministrov avstralske vlade, čeprav Slovenija tedaj še ni bila samostojna in mednarodno priznana država. Tamkajšnji Slovenci so bili kar vplivni, naj omenim Lajovčevega brata, ki je bil senator. Sprejem pri ministru v Canberri mi je uredil pokojni Marjan Kovač, prvi predsednik Avstralsko-slovenske konference.

Ministru sem pojasnil, zakaj sem prišel v Avstralijo, kaj tam počno Slovenci kot lojalni avstralski državljani, zakaj bi radi z njimi imeli še več stikov in seveda upravičenost našega prizadevanja za osamosvojitev. Kar uspešen obisk je bil, opazil pa sem nekaj nezaupanja med starimi primorskimi izseljenci. Po eni strani je bilo v njih nekaj sledi tigrovstva, po drugi strani pa spominov na čas, ko je stara Jugoslavija zanje pomenila pribežališče pred italijanskim fašizmom.

Nekateri starejši niso mogli razumeti in sprejeti, da mi »razdiramo Jugoslavijo«, posebno tisti med njimi, ki so za časa stare Jugoslavije živeli in nekaj pomenili na ministrstvih v Beogradu. Nekoliko zadržan je bil mednarodno uveljavljeni slikar Stanislav Rapotec (med vojno je bil obveščevalec londonske jugoslovanske vlade in se kot častnik skrivaj izkrcal iz angleške podmornice v Dalmaciji). Nazadnje se je dal prepričati in je prav v dneh slovenske osamosvojitve razstavljal v ljubljanski galeriji Equrna, a so takoj po napadu jugoslovanske armade njegove slike umaknili na avstrijsko Koroško, kjer je imel v Svečah atelje. Simpatično ali ne – pri tem je imel pozitivno vlogo Jože Anderlič; nekaj Rapotčevih slik je imel že odkupljenih in bil je eden tistih, ki so omogočili to razstavo.

Iz Avstralije ste se vrnili v drugačno, predplebiscitno Slovenijo …

Obisk celine ne južni polobli je bil tudi zanimiva življenjska izkušnja. Spomnila me je na popevko, ki pravi: Sredi decembra si češnje obljubljal mi, jaz pa verjela sem ti …

Na češnje smo morali še pol leta počakati – tako kot na osamosvojitev. Ministri ste bili nekako postavljeni pred dejstvo razpisa plebiscita. Tudi zunanji minister Rupel, vračajoč se iz ZDA v Poljče, ni vedel, kaj pripravlja t. i. strateško vodstvo Demosa, okoli katerega sta se udarila Tine Hribar in Peter Jambrek.

Pri teh interpretacijah je šlo za takšne ali drugačne osebne ambicije (posebno iz Slovenske demokratske stranke), deloma pa za posledico tako imenovane dvotirnosti v razmerju med predsedstvom Demosa in vlado. Ker Jože Pučnik ni želel sprejeti Peterletove ponudbe mandatarstva, je obveljal dogovor izpred volitev, da mandatarja da stranka, ki je v Demosu na volitvah dobila največ glasov. Predsedstvo Demosa pod Pučnikovim vodstvom je odločilno vplivalo bolj v ozadju, v javnosti pa je bil najvidnejši predsednik vlade.

Primož Lavre

Nekaterim je šlo to v nos, nekateri pa se dvotirnosti niso zavedali niti niso vedeli, kaj se na katerem tiru dogaja. Nerazčiščeno razmerje se je posebej pokazalo kmalu po osamosvojitvi in je bilo usodno za razpustitev Demosa, krizo koalicije in potem padec Peterletove vlade. Tisti, ki o tem nismo bili neposredno poučeni, smo bili nad posameznimi potezami večkrat presenečeni in začudeni; denimo, ko je odstopil gospodarski minister Jože Mencinger. Med Peterletom in Ruplom se je večkrat iskrilo: na vladnih sejah sta sedela prav na nasprotnih straneh mize – marsikaj neprijaznega je letelo čeznjo.

Bili ste član ministrskega zbora, ki je pripravljal vse potrebno za uresničitev plebiscitarne odločitve. Katere naloge so vam pripadle?

Resor brez listnice je bil ustanovljen najprej kot dokaz, da nam je mar za Slovence po svetu, za skupni kulturni prostor, a tudi kot nakazovanje možnosti za gospodarsko idr. sodelovanje z domovino, tretja naloga, takrat najbolj aktualna in poglavitna, pa je bila animirati Slovence za podporo državni osamosvojitvi.

Ta podpora je bila množična in učinkovita, na množično vračanje Slovencev pa pred osamosvojitvijo ni bilo računati. S tistimi, ki bi se vendarle vrnili ali so vsaj prihajali na obisk in so bili znanstveno, umetniško oziroma kakorkoli v svetovni »špici«, smo se pogovarjali celo o ustanovitvi tretje slovenske univerze. Zamisel je prišla tudi v javnost, toda v tistem času česa resnejšega še ni bilo mogoče uresničiti.

Vaše prvo ministrovanje je prihajalo h koncu z »ustavljanjem desnice« in nazadnje nezaupnicami. So bili vaši načrti pretrgani?

Čeprav je bila Slovenija že mednarodno priznana, je bilo treba skrbeti za krepitev gospodarskih, kulturnih in vseh drugih stikov ter za spodbujanje vračanja Slovencev v domovino. V stikih z zamejstvom je bilo nujno uravnotežiti tisto, kar se je štirideset let enostransko podpiralo, s tistim, kar je bilo povsem zapostavljeno. Naš namen je bil doseči enakovrednost finančnega podpiranja na temelju realne teže zamejskih organizacij in njihove dejavnosti. Ni šlo zlahka. Pred tem je stike urejala predvsem SZDL, ne država. Denarna pomoč je tekla čez mejo nejasno in tudi ilegalno, na primer prek deponiranih hranilnih knjižic. To je bilo treba presekati. S težavo smo prišli do tistih knjižic in jih likvidirali. Bilo je kar mučno.

Na kaj merite?

Do vsega »pretihotapljenega« denarja nam ni uspelo priti. Morda je ostal v nepravih rokah, kot nekaka grenka usedlina, dokazov pa nismo imeli. Tako imenovana Volbankova ustanova, po oporoki (1972) zdravnika Volbanka iz Kranjske Gore namenjena pospeševanju slovenščine med dijaki celovške gimnazije, je ostala zunaj našega dosega. Šele dolgo po tistem, ko nisem bil več minister, sem izvedel, da je v Volbankovi oporoki kot dedič / upravljavec lepega premoženja imenovano Združenje staršev otrok, ki obiskujejo slovensko gimnazijo, kot »rezervni« upravljalec (če Združenje staršev ne bi moglo uveljaviti pravne legitimacije za dedovanje po avstrijskih predpisih) pa je naveden »tov. Jože Hartman«, takratni vodja komisije za manjšinska in izseljenska vprašanja pri Republiki konferenci SZDL.

Medtem ko se po Volbankovi smrti (1981) za njegovo zapuščino in njeno upravljanje dolgo ni vedelo nič (Volbankova ustanova je zaživela šele čez trideset let), se je razkrilo, da je Jože Hartman postal lastnik imenitne nepremičnine pri Kranjski Gori. Kako je prišel do nje, mi ni znano. Osrednji manjšinski organizaciji sem prepričeval o škodljivosti njunega rivalstva in prepirov. Lahko bi imeli močno skupno zastopstvo (npr. Koordinacijski odbor koroških Slovencev – KOKS), tako pa namesto njih odloča nekdo drug. Nekatere so moje besede prepričale, drugi so ostali do mene nezaupljivi.

Kako se je to kazalo?

Predsednik Slovenske gospodarske zveze me je, denimo, prosil, ali lahko pogovor snemajo, in je na mizo postavil diktafon. Nimam kaj skrivati, sem dejal, kar naj se snema. A nekaj mesecev pozneje so iz vsega tega posnetka iztrgali stavek, ki naj bi sam zase zvenel kot nekakšno izsiljevanje, čeprav je šlo samo za dobrohoten nasvet glede Koksa, ker drugače avstrijske oblasti lažje izigravajo drugega proti drugemu. Te iztrgane besede so prišle v slovenske medije – in nič od vsega drugega, kar sem še povedal.

Kako globoko tli tudi nezaupanje med Slovenci samimi, sem spoznal pozneje; ko se je Marjan Šturm začel pogovarjati s Heimatdienstom in sem mu to očital, mi je dokazoval, da je Heimatdienst zdaj vendar drugačen in da se je z njegovimi predstavniki mogoče dogovarjati. Tako se – namesto da bi stopili skupaj – rajši iščejo druge poti, včasih celo absurdne.

Je bilo med manjšinskima organizacijama v Italiji kaj manj nezaupanja?

Tako močne polarizacije ni bilo. Financirali so se drugače, imeli so dokaj močno gospodarsko in finančno infrastrukturo, prek katere so delovali. No, marsikaj je šlo tudi tam »počez«, saj vemo na primer za afero Safti. Ko so me v Trst povabili t. i. »desni«, so pripravili skupni sprejem za vse manjšinske organizacije, a je bilo vendar kar zoprno, ko so me »levi« spraševali, zakaj sem prišel na vabilo nasprotne strani. To so mi očitali, četudi me sami niso povabili. V takšnih primerih mi je kar prav prišlo, da nisem bil član nobene stranke, ampak sem nastopil v imenu Demosa. Vsaj načelno so me s tem predznakom nekoliko lažje sprejeli.

Vaša politična kariera se s padcem Peterletove vlade vendar ni za vselej končala, postali ste še minister za kulturo. Ste imeli kak zadržek sodelovati (»kolaborirati«) v drugi vladi Janeza Drnovška – le za slabo leto?

Takšno sodelovanje ima dobre in slabe strani, odvisno od tega, kakšna je koalicijska pogodba in kako močni so koalicijski partnerji, da vlada ni popolnoma nagnjena v eno stran. Zanimivo, da so očitki o »kolaboraciji« leteli na račun SKD, ko pa so Janša, Pučnik in drugi sodelovali že v prvi Drnovškovi vladi, jim tega nihče ni očital. Če bi se malce ozrli po svetu, bi videli, da so tudi »pisane« koalicije v parlamentarnih demokracijah nekaj normalnega. Le od primera do primera se lahko pretehta, ali je glede na konkretne razmere sodelovanje v vladi smiselno. Kako pa se bodo zdaj zmenili v Nemčiji?

Primož Lavre

In kakšne so bile takrat razmere?

Zelo občutljive. Še od časa Demosa so bili začeti in nedokončani številni projekti iz okvira denacionalizacije in privatizacije. Če si v vladi, lahko skladno s svojim programom vsaj deloma vplivaš na njihov razplet. Vsekakor se je bilo takrat v to vredno spustiti. Drugo je vprašanje, koliko posluha za takšno držo imajo volivci. Gotovo se spomnite, da je takrat precej iznenada Združena lista izstopila iz vlade ...

Napisal sem komentar in mu dal naslov Levo zunaj.

Treba se je bilo na hitro odločiti, ali gremo z Drnovškom sami naprej, in menil sem, da v teh razmerah, ko smo le dobili dvostransko in bolj uravnoteženo koalicijo, velja vskočiti za tisto leto (1996/1997) in skleniti mandat.

Morda je zdaj priložnost, da razčistiva dogodek iz leta 1996 v uredništvu Slovenca, kjer sva bila sodelavca. Omenili ste ga že pred leti v pogovoru za Slovenski čas, očitno vam je ostal bolj v spominu kot meni.

Mi je, da. Ko smo zvečer vse gradivo za jutrišnjo številko časopisa že oddali v tiskarno, sva v centralni redakciji tudi midva gledala televizijski dnevnik, ena prvih novic je bila: Dular kot novi ministrski kandidat za resor kulture.

Vi pa ste mi to zamolčali, naš časnik pa je izšel brez te informacije.

Dejansko sem šele iz dnevnika zvedel, da je moja kandidatura, na katero sem bil pristal, tudi potrjena. Malo pred tem so namreč v zakulisju o tem še tekli pogovori. Morda sem bil res preveč korekten, a dogovor, da tega ne izdam, dokler ne bo vse črno na belem, sem spoštoval.

Na Slovencu je bilo sicer včasih zanimivo in veselo, kdaj pa kdaj tudi ne. Tudi ko sem bil odgovorni urednik, so šle stvari pogosto mimo mene. Ko sem na kaj reagiral, čemu ugovarjal, ni kaj dosti zaleglo. Naj vnovič omenim plačani intervju z direktorjem Hita Danilom Kovačičem, izšel je mimo moje volje kot odgovornega urednika. Objavljali smo horoskop, ki je neposredno nasprotoval konceptu časopisa pa tudi moji osebni predstavi o tem, kakšen naj bi bil Slovenec. Domnevam, da je bilo v uredništvu kar precej »krtov« in da se je marsikaj tistega, kar se je tam dogajalo, prenašalo nekam drugam. Lepega dne, denimo, pridem na delo in ko odprem vrata, na tleh leži listek z napisom: »Namesto ministra ministrant.« (Ne vem, kako se je spletkarski pisec počutil, ko sem spet postal minister.)

Po odhodu na ministrstvo za kulturo sem si po svoje kar oddahnil, ni pa mi bilo v veselje gledati, kako je Slovenec počasi hiral. Bil je šibko, na hitro in improvizirano postavljen, in ko ni bilo več začetne finančne injekcije iz sklada za pluralizacijo medijev – nekaj časa ga je financiral še kanadski poslovnež Jože Kastelic – potem pa se ni več izšlo. Škoda, ker med slovenskimi mediji še danes nimamo dnevnika, kakršen naj bi bil Slovenec.

Leta 2000 ste postali prvi direktor Urada za slovenski jezik, zdaj je to že vrsto let služba za slovenski jezik pri ministrstvu za kulturo. Dr. Kozma Ahačič, direktor Inštituta za slovenski jezik pri ZRC SAZU, pravi, da je slovenščina med stotimi najbolje opremljenimi jeziki na svetu. Kaj to pomeni? Sliši se dobro.

Pomeni, da je vsaj načelno organizirana skrb za javno rabo in razvoj slovenščine. Koliko pa je ta skrb močna, učinkovita in perspektivna, je seveda drugo vprašanje. Sprejeta je zakonodaja (pripravil sem osnutek zakona o javni rabi slovenščine in prvi nacionalni program za jezikovno politiko), ki se uresničuje tako ali drugače; vzpostavljeni so organi, ki to spremljajo in nadzirajo; imamo slovarje in slovnice, priročnike in učbenike; opremljenost slovenščine nenazadnje pomeni tudi znanstveno in tehnološko sledenje razvoju – kar je danes absolutno pomembno. Ne vem, kakšna provinca bi ostali, če bi med prvimi ne dobili slovenskih »oken«, operacijskega sistema windows. Bi za nas veljali le računalniški ukazi v angleščini!?

Tudi umetna inteligenca obvlada slovenščino.

To je fantastično! Če jo seveda znamo prav ovrednotiti in uporabljati, ne pa zlorabljati. Ko smo pred dvema letoma praznovali šestdeseto obletnico mature, so mi nekdanji sošolci naložili pripravo uvodnega nagovora. Vso noč se mučil, kaj naj povem, pa mi ni in ni šlo. Za izhodišče sem si postavil, kaj vse se je naši generaciji zgodilo v teh šestdesetih letih – od razvozlanja molekule DNK in prvega človekovega koraka na Luni do umetne inteligence.

Takrat mi je kapnilo: le kaj se mučim s to nalogo, saj bi jo lahko naložil umetni inteligenci! In chatGBT mi je nagovor napisal v desetih sekundah. Kar spodobno sestavljen, kako slovnično napako je bilo treba še popraviti. V dveh letih od takrat pa je UI krepko napredovala. Ko je bila pred kakim mesecem pri nas vnukinja, sem ji govoril o dosežkih UI in jo izzval, naj jo preizkusi, naj ji ukaže napisati pravljico. Kakšno? Na primer o žirafah brez vratu (smeh). Pritisnila je na tipko – nova pravljica o žirafah brez vratu se je takoj znašla na zaslonu.

Gotovo je bila ta pravljica lepša od tiste o inšpekcijskih službah brez zob. Poznamo vas kot kritika njihovega neukrepanja ob kršitvah zakona o javni rabi slovenščine. Je kaj bolje v zadnjem času?

Še vedno menim, da je glavna naloga inšpektorjev, kot jo oni prakticirajo, iskanje izgovorov, zakaj jim ob vsem, kar se dogaja, ni treba resno ukrepati. Sprehodite se samo po Čopovi od Tromostovja do Pošte, pa boste naleteli na vrsto primerov, ki bi jih bilo treba inšpekcijsko obravnavati.

Na tržnem inšpektoratu pravijo, da so bila podjetja v večini primerov že ob izvedbi nadzora pripravljena odpraviti ugotovljene kršitve oziroma nepravilnosti, zato so inšpektorji pretežno izrekali opozorila.

In kakšen je učinek? Kopičijo se novi in novi primeri kršitev. Očitno se iznajditelji imen gostinskih idr. lokalov zavedajo, da ni resne ovire za nadaljevanje njihove »jezikovne ustvarjalnosti« v angleščini.

Še v zadnji Janševi vladi ni šlo brez poizkusov pripeljati v visoko šolstvo angleška predavanja tudi za slovenske študente. Se skušnjave nadaljujejo?

Uvajanje angleščine kot učnega jezika je na univerzah veliko sivo področje, na njih se že petnajst let in več dogaja subverzija. Denimo na ljubljanski ekonomski fakulteti, na FDV ... Ker ni nobenega odziva. Od koga pa? Inšpektorji se v to nočejo ali ne upajo vtikati, ker se zavedajo, da v političnem vrhu nimajo kritja. Tudi v zadnjih mesecih ne manjka novih »anglofilskih« pobud in pritiskov, celo na ravni rektorske konference. To je še poseben problem v perspektivi, ko se čedalje bolj uveljavlja ne le vizija, ampak tudi praksa popolne dvojezičnosti slovenskega naroda.

Primož Lavre

Angleščina prihaja že v prvi razred osnovne šole, še preden so otroci opismenjeni v slovenščini. Poglejva nedavno raziskavo o bralni pismenosti oziroma bralni kulturi: kaže naraščanje deleža tistih, ki preberejo več knjig v angleščini kot v slovenščini. Tega si človek niti ne bi bal, če ne bi bilo dveh tradicionalno šibkih točk Slovencev in Slovenk: maloštevilnosti in nizke samozavesti. Tudi v razmerah globalizacije ne bi bilo tako hudo, če bi imeli močne korenine. Lahko pride vihar, in ostaneš cel, če imaš dobre korenine, brez njih pa te odnese že vsak močnejši veter.

Ko smo pred štiriintridesetimi leti odhajali na plebiscit, si tega, da bi s samostojno državo lahko izgubili svoj učni jezik, nismo predstavljali.

Gotovo ne, plebiscit je bil najpomembnejše dejanje Slovenk in Slovencev v zgodovini; pokali smo od samozavesti in vizije, kako krasno in avtentično se bomo odslej razvijali. Z mlado in majhno državo smo in bomo še izpostavljeni – tudi če ne bi bilo osebnih kompleksov. Slovenščina nikoli ne bo tako samoumevna kot nemščina med Nemci, italijanščina med Italijani ali celo srbščina med Srbi. Ker smo tako izpostavljeni, bi bilo treba ves čas zavestno gojiti odpornost, jo na novo vzpostavljati. Ne gre brez vztrajnega in sistematičnega dela. Nekatere vlade se tega zavedajo, druge niti tega ne, prevladajo drugi interesi – in stvari gredo lahko navzdol.

Se je Lojze Peterle pogovarjal z vami o tem, da namerava izstopiti iz Nove Slovenije? Bil je vendar njen soustanovitelj, tudi vi ste si ji pridružili.

Ne boste verjeli, a o aktualni politiki se ne pogovarjava. Prijatelji igramo tarok. Poglejte, tamle se karte (nasmešek). Da je izstopil iz stranke, sem izvedel iz medijev. Gotovo ima močne razloge, o nekaterih je tudi javno govoril, morda so še kaki drugi. On je velik politični talent ali politična žival, kot se temu reče. Ne more živeti brez politike in potovanj. Vprašanje je, kaj bo tak s seboj počel ali morda že počne, na primer kot predsednik Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve (VSO).

Pravi, da razmišlja o združevanju sil, postavljanju močne demokrščanske opcije.

To bi bil imeniten dosežek. A berem in slišim, da o podobnem združevanju razdrobljenih sil na desni sredini razmišlja tudi predsednik NSI Matej Tonin. Če se ne bo izgubil med Brusljem in Strassburgom.