Članek je ta teden objavljen v najbolj prodajanem hrvaškem tedniku Novo 7. dnevno. Razgrinja skupne mehanizme, s katerimi so slovenski in hrvaški komunisti preveslali tranzicijo in dogajanje obrnili sebi v prid. Govori o zanikanju nacionalne identitete, kot tudi o ustaljenih finančno političnih povezavah (Božo Dimnik, Stipe Mesić).  Njegovo sporočilo je, da brez razumevanja slovenske tranzicije ni razumevanja hrvaške in obratno. 

Za bralce Reporterja sem članek napisal v slovenščini in ga sam prevedel v hrvaščino. 

HRVAŠKI IN SLOVENSKI KOMUNISTI: VSELEJ VSI ISTI

Na pobudo  Slobodana Langa 22. januarja 1990 je Ivica Račan na govornici centra Sava v Beogradu izrekel zgodovinske besede: »Odposlanci ZKH ne moremo sprejeti jugoslovanske partije brez Slovencev«. Slovenska in hrvaška partijska delegacija zapustita prizorišče 14. izrednega kongresa ZKJ: Sonja Lokar odhaja v solzah: kasneje pojasni, da se začela zavedati, kako kmalu bo sledil konec celotne države.

V Sloveniji in Hrvaški je bila v tistem času na oblasti zveza komunistov. Račanove besede je hrvaška in slovenska javnost dojela na način, da je vodstvo partije doumelo, kako radikalno nezaupnico jim je izrekla zgodovina. Obe republiški partiji sta tedaj delovali pod »dežnikom« predsednika jugoslovanske vlade, Hrvata Anteja Markovića. S svojimi reformami je kazal možnost izhoda iz globoke ekonomske in monetarne krize. A kaj ko je bila ta kriza v svojem bistvu najprej politične narave, ekonomski in finančni značaj je bil izrazito drugoten. Politična kriza je bila kriza vodenja, monopola ene same partije nad resnico in življenji državljanov. Nič bolje ne pojasni tedanjega stanja kot konflikt med varuhom tiotoizma, hrvaškim članom predsedstva SFRJ Stipetom Šuvarjem in Antejem Markovićem, predsednikom vlade, ki je bila odgovorna istemu predsedstvu.  Oba sta silila v svojo smer: obe pa sta bili nezdružljivi. Zmagati je morala ena, druga pa je morala biti poražena.

Slovenski in hrvaški komunisti so tako razumeli, da jih je zgodovina potisnila do roba ter da ljudje pričakujejo, da odidejo z oblasti nemudoma. Zato sta obe partiji sprožili silovite navidezne signale, da sta nenadoma razumeli glas zgodovine in ljudi. Eden od takih signalov je bil Ante Marković, tudi sam nekdaj visoki član ekonomskega establishmenta SFRJ. Drugi je bil hipno, alarmantno, če ne histerično ukrepanje.  Hrvaški komunisti so šele en mesec pred 14. kongresom ZKJ, to je 11. decembra 1989 sprejeli idejo o večstrankarskem sistemu. Stanka Stojčevića je zamenjal Ivica Račan. Slovenski so jo sprejeli prej, a po isti logiki. Oboji pa so se uklonili v trenutku, ko je bilo jasno, da so svobodne volitve neizbežne. Na njih se sploh niso slabo odrezali: na Hrvaškem je večinski sistem sicer omogočil zmago HDZ-ju: vprašanje pa je, kako bi se odrezal SDP, če bi 14. 3. 1990 na velikem mitingu na Petrovi gori hrvaški Srbi ne skandirali proti nekdanjim komunistom z enako gorečnostjo kot proti prihajajoči HDZ. Morda je bil temu vzrok tudi, da je bil Stojčević – četudi klasični partijski aparatčik, Srb, Račan pa ne. V Sloveniji so komunisti – SDP zmagali zaradi proporcionalnega volilnega sistema, vendar je koalicija Demos, ker je nastopila skupaj, dobila največ sedežev v parlementu in posledično mandat za sestavo vlade.

A slovenski in hrvaški komunisti so napravili zgolj en korak nazaj, da bi kmalu napravili dva koraka naprej. Volitve in zunanje dogajanje niso načeli njihove večdesetletij vzpostavljajoče se moči. Tako je v Sloveniji njihova oblast popuščala zgolj v času, ko je koalicija Demos začela izpeljevati vse potrebne ukrepe za osamosvojitev. Po mednarodnem priznanju in članstvu Slovenije v OZN (april 1992) so s pomočjo notranjih izpostav Demos razsuli in prevzeli oblast, ki je niso izpustili zgolj v času, ko je bil na oblasti Janez Janša (2004 – 2008). Kontinuiteta temlja njihove oblasti, to je tajne politične policije, Udbe, pa na slovenskem ni bila nikoli prekinjena.

Vzporedno s pridobivanjem nekdanjih političnih in gospodarskih pozicij je potekalo degradiranje slovenske državnosti kot ključnega projekta celotne slovenske zgodovine. Namesto da bi se osebnosti in dogodki, ki jih je komunizem odrinil iz javne zavesti, vanjo vrnili, se je dogajalo obratno. Ulice še danes nosijo ime po revolucionarjih: Titovi kipi krasijo slovenska mesta. Celoten proces rekomunizacije Slovenije je zajel domoljublje kot temelj nacije. Danes je biti rodoljub tvegano ali vsaj problematično. Komunizem je bil vselej internacionalen in so mu je bila nacionalna identiteta zgolj prepreka na poti do končnega cilja (Edvard Kardelj). Realna posledica tega je, da je na uradnih proslavah veteranskih organizacij v Sloveniji več nekdanjih jugoslovanskih zastav s peterokrako kot novih, slovenskih. Jugonostalgija je postala državni program: danes se je v Sloveniji težko opredeljevati za rodobljuba ali nositi nacionalne insignije (npr., zastave).

Na Hrvaškem je bil time out, ko partija ni bila čisto na oblasti, daljši. Zahvala gre predsedniku Franju Tuđmanu. Ta je – ne čisto, a v meri, ki se je vsekakor poznala bolj kot v Sloveniji – premešal karte nekdanje politične policije in s socialno intoniranim rodoljubljem združil Hrvate v enoto, ki se je v domovinski vojni uprla agresorju. Leta do Tuđmanove smrti so bila leta, ko se je Hrvaška razlikovala od Slovenije.

S tretjejanuarsko diktaturo 2000, na čelu katere je stal Stipe Mesić (ob njem pa znanci iz zadnjega partijskega kongresa v Beogradu, konkretno Ivica Račan), so se stvari drastično zasukale. Detuđmanizacija Hrvaške je pomenila dehrvatizacijo države, odvzemanje ključnih identitetnih točk, na katerih se je moderno hrvaštvo vzpostavilo. Tu pa so se stvari docela poravnale s partijskim internacionalizmom, kakršen se je uveljavljal v Sloveniji. Franjo Tuđman je namreč zmagoviti program, s katerim je HDZ dobila mandat za ustvarjenje samostojne države, oblikoval ob silnicah, ki so določile moderno hrvaštvo. Tuđmanov program je zajemal iz treh elementov: iz starčevićanstva, bolje pravaštva, iz Radićeve vizije, v kateri je bil Hrvat, četudi siromašen kmet pomembnejši od gospode in  izkoriščevalcev ter tudi nekaj iz razrednega boja, kakršnega je v ta prostor zanesel historični socializem. To je bila triprartitna formula, s katero si je Franjo Tudjan zagotovil enotno podporo hrvaških ljudi.

Detuđmanizacija je pomenila umik treh ključnih elementov hrvaške historične identitete (pravaštva, radićevstva, krščanskega socializma), ki so zagotavljali narodno enotnost. Hujše napake, kakršno je v prvem in drugem mandatu storil Stipe Mesić, si ne bi mogli predstavljati. Šele današnja razkritja o povezavah Stipeta Mesića z Božom Dimnikom (vplivnim Slovencem iz ozadnja nekdanjega režima): Dimnik je Mesiću »posodil« veliko vsoto za nakup stanovanja v Zagrebu, predvsem pa povezave z Aleksandrom Vasiljevićem, človekom, ki je pripravljal srbsko vstajo na Hrvaškem, in bil prijatelj z Mesićem: ta tega nikoli ni zanikal, mečejo luč razumevanja na pretekle dogodke. Slovenski in hrvaški komunisti nikoli niso hoteli samostojne Slovenije in Hrvaške. Ko jim je zgodovina to vsililila, so napravili vse, da bi jo še enkrat pretentali.

Vendar: v času osamosvojitvene vojne v Sloveniji kot kasneje v času domovinskoga rata na Hrvaškem se je zgodilo nekaj, kar se v dvajsetem stoletju na tem prostoru ni zgodilo nikoli: niti ena enota se ni predala in prestopila na stran nasprotnika. To je najgloblje sporočilo, ki ga komunisti, ki na tem prostoru vladajo od Avnoja sem, še niso docela razumeli.