»Premierka Bratuškova ima veliko priložnost – pa ne več dolgo – , da maksimalno izrabi ženske atribute in se prebije v ligo političark ranga argentinske predsednice Cristine Fernández de Kirchner ali pokojne Margaret Thatcher. Dame so v političnih javnostih dojete nekoliko drugače. Znano je, da se bolje obnesejo v izrednih razmerah; bolj stabilne so, nimajo tako velikega ega. Premierki Bratuškovi pri formi ne manjka dosti.« Tako je za Reporter o njeni veliki priložnosti na začetku premierstva v Reporterju razmišljal Božidar Novak, ki je v njej prepoznal inteligentnost in šarmantnost. Da je izrabila ženske atribute, smo videli, da ji je zmanjkalo pri vsebini, tudi. Pojavljajo se že informacije, da jo bo Juncker za tolažbo vzel v svoj kabinet, menda naj bi ga celo vodila.

Po mučni komisarski epizodi, ki ji je, s težko razumljivo trmo, ki je sprožila kuloarske govorice o vsakršnih strasteh, botroval tudi sam predsednik Evropske komisije, bodo vendarle »zdržale« besede zgodovinarja Luka Lisjaka Gabrijelčiča v pogovoru za Reporter pred nekaj meseci: »V njeni osebnosti ne vidim nič takega, zaradi česar bi lahko postala kaj več od fusnote v zgodovini slovenske krize.« Morda pa lahko postane fusnota v zgodovini krize evropskih ustanov? Upajmo, da ne. Nekaj pa je gotovo, tudi ko bo čez pet, deset, petnajst dni, morda še pozneje, na dnevnem redu sestavljanje Evropske komisije, si bomo lahko vnovič ogledali njen stas in glas. Zahvala ne gre le Jean-Claudu Junckerju (hotel je politično močno ekipo; prav, ampak slovenska komisarska kandidatka ni bila močna – tudi politično ne), Milanu Kučanu, Dejanu Židanu, Karlu Erjavcu …, temveč slovenskim medijem.

AB je hitro in globoko padla v politiko. Dokazala je, da je politika tudi ženska strast in da človek, ki trpi zaradi prave strasti, te ne more nadzirati. Morda samo z veliko pomočjo drugih.

VEČ V TISKANI IZDAJI IN V TRAFIKI ZA TABLIČNE RAČUNALNIKE.