Goldsteina v epilogu knjige na 936 strani priznavata, da jima je Pirjevčeva knjiga zelo blizu, ker je napisana v antifašističnem duhu: »Na žalost pa Pirjevec v svojem sicer kakovostnem delu v mnogih primerih povsem nekritično povzema nekatere skrajno dvomljive navedbe iz virov in literature (še največ iz Dedijerjevega osebnega arhiva in tudi od Cenčića, Matunovića, tretje knjige o Titu Vladimirja Dedijerja in drugih), ne da bi se sploh vprašal o njihovi verodostojnosti.«
»Dedijerjev arhiv, zlasti tisti del, ki se nanaša na Milovana Đilasa, je nastajal od sredine šestdesetih let, po vrnitvi Dedijerja v Jugoslavijo. Takrat je Dedijer Titu obljubil, da bo za odkup svojih grehov (Dedijer je padel v nemilost skupaj z Đilasom) napisal knjigo, s katero bo Đilasu hudo škodoval, za povračilo pa je zahteval dostop do takrat zaprtih arhivov. Na tak način je Dedijer hudo selektivno izbiral vse, kar se je moglo z enostransko in pristransko interpretacijo slabega pripisati Đilasu. Nazadnje se je oddolžil s tem, da je bil eden od avtorjev predloga za podelitev Nobelove nagrade Josipu Brozu Titu. Pirjevec Dedijerjevo arhivsko gradivo, zbrano z vprašljivo selekcijo, uporablja brez vsake kritične distance, kot da se sploh ni zavedal okoliščin, v katerih so nastajale – Đilasa je tako na nekem mestu celo opisal kot človeka, ki se je ukvarjal predvsem z likvidacijami!«
Najhuje še sledi: »Pirjevec povzame tudi izmišljotine, da se je Andrija Hebrang pogajal z nekaterimi uglednimi ustaši, da bi ustanovili KP NDH. Še najhujša in dio Tita najbolj nepravična obdolžitev pa se zdi tista, da naj bi se v Drvarju, ko so se nemški padalci bližali brunarici, želel predati in da je šele Žujović prisilil k umiku. Pirjevec kot verodostojno citira tudi povsem neverjetno Cenčićevo zgodbo, da je Ivan Krajačić – Stevo leta 1948 dobil iz Moskve nalogo, naj Tita likvidira, vendar so tega o načrtu informirali zahodnonemški obveščevalci. Potem naj bi Tito odšel v Zagreb, ukazal Krajačiću, naj ga odpelje v Samobor, in mu, ko sta se ne nekem parkirišču ob poti ustavila, predlagal, naj 'izvrši Stalinovo nalogo', vendar kot poroča Pirjevec, Krajačić za to ni zbral moči – in od takrat naj bi bila še naprej velika prijatelja. Ko Pirjevec omenja, da so leta 1971 v Zagrebu izvajali 'Lepo našo', dodaja, da 'je v javnosti ob takih priložnostih ni bilo slišati od ustaških časov', čeprav je to hrvaška himna neprekinjeno od leta 1891 do danes (v času druge svetovne vojne so jo prepevali tako ustaši kot partizani).«
Vjenceslav Cenčić (1927) je hrvaški novinar in publicist, ki je zaslovel s knjigo Enigma Kopinič (1983), posvečeni predvojnemu agentu Kominterne Josipu Kopiniču. Na podlagi te knjige je leta 2002 napisal še knjigo Titova poslednja ispovijest (Titova spoved pred smrtjo), v kateri se je skliceval na dokumente, za katere so zgodovinarji ugotovili, da so falsifikati. Očitno pa mu je Pirjevec nasedel!
https://hr.wikipedia.org/wiki/Vjenceslav_Cen%C4%8Di%C4%87
