Vosovec je bil lahko le komunistom lojalen kader

Za njim so meseci temeljitega študija arhivskega gradiva, pridobljenega v Arhivu RS in Zgodovinskem arhivu Ljubljane, številnih objavljenih zgodovinskih virov, časopisov in druge literature ter še živih pričevalcev dogajanj tedanjega časa. Po mnenju dr. Hančiča je je bila Ljubljana izhodiščna točka revolucionarnega nasilja, zato je raziskava izjemno dragocena za razumevanje celotnega dogajanja v slovenskem prostoru med drugo svetovno vojno.

Knjižno novost sta v prostorih SCNR predstavila zgodovinarka doc. dr. Tamara Griesser Pečar in avtor dr. Damjan Hančič. Po mnenju avtorja definicijo »revolucionarno nasilje« razumemo nasilje, ki so ga med drugo svetovno vojno izvajale vojaške in druge oborožene skupine pod odločujočim vplivom komunistične partije; te so v okviru svojega delovanja poleg napadov na okupatorja pogosto izvajale nasilje zaradi svojih ideološko-političnih ciljev tudi nad civilnim prebivalstvom.

VOS, Varnostno obveščevalno službo OF je v celoti nadzirala Komunistična partija, ki si je zlasti v obdobju od poletja 1941 do pomladi 1942 za cilj izbrala za partijo moteče civiliste iz vrst liberalcev, socialnih demokratov in na koncu tudi katoliške inteligence. V tem odboju so Vosovci likvidirali kar nekaj pomembnih političnih osebnosti, tudi bana Natlačena, ker so želeli osvobodilni boj voditi mimo OF in partije.

Revolucionarna stran, tako dr. Hančič, je značilno, da sta se tesno prepletala odporniški in revolucionarni element, ki je svojim žrtvam očitala sodelovanje z okupatorji in »izdajstvo«, vendar so bile te obtožbe zelo pavšalne in razen v redkih primerih bi tem obtožbam težko pritrdili. Večinoma je šlo za t. i. preventivno odstranitev, in sicer z namenom, da te osebe ne bi bodisi že med vojno ogrožale odporniško-revolucionarne dejavnosti komunistične partije in enot pod njenim vodstvom bodisi bi ji po koncu vojne onemogočale prevzem oblasti.

»Še posebej je razvidno, da je revolucionarna stran v obdobju od julija 1941 do konca oktobra 1942 izvedla napade na 207 oseb, od teh je bilo do konca oktobra 1942 kar 171 tudi ubitih. Med njimi je bilo 160 »civilistov« oz. nevojaških oseb in 11 partizanov ter partizanskih dezerterjev. Do konca leta 1941 je revolucionarna stran izvedla na obravnavanem območju napade na 35 oseb in jih pri tem ubila 23, v letu 1942 pa napade na 178 oseb, od katerih jih je ubila 158 (do konca oktobra tega leta 150, nato pa do konca leta še osem, pravi dr. Hančič in sklene, da je revolucionarno nasilje na ožjem in širšem območju Ljubljane (izven žice) doseglo poleti 1942.«

V pogovoru z obiskovalci predstavitve monografije je bilo tudi nekaj zanimivih vprašanj, in to v povezavi s kadrovanjem v Vos. Da so bili vsi temeljito preverjeni, sta zatrdila dr. Griesser Pečarjeva in dr. Hančič in da so po koncu vojne Vosovci v komunistični Jugoslaviji zasedali vidne položaje v političnem, gospodarskem in znanstvenem življenju ter v diplomaciji. Prav slednji fenomen bi bil lahko predmet bodoče monografije, so sklenili.