Želel se je približati človeku, ki je izjavil: »Tolstoj je Tolstoj, jaz sem pa Cankar.« Z iskrivim sogovornikom je beseda tekla o Cankarjevi materi, nevestah, odnosu do krščanstva, socializma … »Kneza slovenske besede« dojema kot človeka dialoške strukture, kot moderno osebnost, ki ni točkasta, temveč je razpirajoči se prostor.
S Cankarjem ste se že velikokrat srečali, vendar ne kot glavnim junakom. Kaj ste pričakovali od tega srečanja, katerega plod je vaša zadnja knjiga? Kakšno je bilo vaše izhodišče?
Zgodovinarju pritiče radovednost, ne pričakovanja. Ta bi ga utegnila zapeljati k nategovanju stvarnosti na takšno ali drugačno kopito. V knjigi, upam, ni ničesar novega – za Cankarja. Za koga drugega pa nemara je. Želel sem priti čim bližje človeku, ki je izjavil: »Tolstoj je Tolstoj, jaz sem pa Cankar.« Nekateri iz njega oblikujejo revolucionarja, drugi ga razglašajo za največjega, sam pa sem v letu popoldanskega dela hotel priti do Cankarjevega Cankarja.
V tiskani izdaji in v Trafiki24 Grdina poudari, da je hotel priti do Cankarjevega Cankarja; ugotavlja, da je Cankar mater postavil na mesto, kjer je pri drugih novoromantikih praviloma heroj; pove, kakšen je bil odnos škofa Jegliča do Cankarja; izpostavi, kje se zruši mit o kulturnem boju kot viru vseh slovenskih delitev in nesreč; dvomi, da celoviti Cankarjev opus dopušča kakršnokoli polastitev; poudari, da je Prešeren na Slovenskem to, kar je, zaradi svoje kvalitete, zaradi Poezij, ne pa zaradi cest, groba in spomenika.