Če vlada ne bo leva, bo najverjetneje desna. Misel, ki bi jo lahko pripisali Ivanu Serpentinšku – če se ga še kdo slučajno spomni –, bi v nekih drugih razmerah sprožala salve smeha. Sploh v državi, kjer je politična sredina eksotika, kjer so levičarji komunisti, desničarji fašisti, liberalci pa smo kot Judje v Berlinu leta 1944.

Živimo v deželi absurda, kjer sta hipokrizija in zavist olimpijski disciplini in kjer je vsega v izobilju, samo normalnosti ne.

Ampak kaj pa je v teh časih sploh še normalno? Svet okoli nas? So morda postale normalne vojne, kakršna je tista med Rusijo in Ukrajino, ki jih nikakor noče biti konec? Je normalno, da se Združene države pripravljajo na končni obračun s Kitajsko tudi tako, da sprožijo blokado ključne energetske transportne poti skozi Hormuško ožino?

Je res postalo normalno, da se obroč okoli Evropske unije zožuje in da so vse gospodarske napovedi pesimistične?
Že nekaj časa ne živimo v idealnih razmerah. Znašli smo se v somraku demokracije. Domača politična nestabilnost, ki jo generira pat položaj obeh polov – tretji blok s »tremi modreci« deluje kot reklamni vložek med resničnostnim šovom –, je zato zadnje, kar potrebujemo.

Kajti kot vse kaže, se daljšemu brezvladju, med katerim nove vlade še ne bo, stara pa bo opravljala samo tekoče posle, ne bomo mogli izogniti. Kar pomeni, da se bo Nataša Pirc Musar načakala prvega kandidata za mandatarja, ki bo v predsedniško palačo prinesel 46 podpisov poslank in poslancev.

Glede na dinamiko med Golobom in Janšo med predvolilno kampanjo bi bilo za državo najbolje, če to ne bi bil nobeden od njiju. Če politika potrebuje terapijo s šokom, mora priti nekdo tretji, da sprosti napetost, ki jo ustvarja levo-desna paradigma.

Po vsem, kar smo videli v zadnjih tednih in mesecih, ne moremo biti naivni. Po eni strani drži, da v dolgočasnem bipolarnem režimu skoraj ni možnosti, da bi se kot mandatar pojavil nekdo tretji, po drugi pa bi bilo presenečenje, če bi ob danih rezultatih, ki so jih prinesle volitve, pričakovali drugačno dramaturgijo.

Sestavljanje 16. demokratične slovenske vlade je pač pogojeno z navidezno izenačenim izidom in sedmimi parlamentarnimi strankami, ki so prilezle v državni zbor.

Levi pol je zbral 40 poslanskih mandatov, desni na prvi pogled tri manj. Neznanka je 11 poslancev Anžeta Logarja in Zorana Stevanovića. So levi ali desni? Bodo podprli Goloba ali Janšo? Situacijo je dodatno zapletel »trojček« konservativcev (NSI, SLS in Fokus), ki zaradi politične kozmetike nočejo direktno podpreti Janše, čeprav bi z njim takoj skočili v koalicijsko posteljo. Vendar še ni pravi čas, da bi dali karte na mizo.

Politični poker se še ni začel. Na levici so razkrili svoje karte že pred volitvami, vendar so pod mizo počeli še kaj manj transparentnega. Prisluškovalni aferi, sploh tista druga, ki jo je sprožilo tajno slikovno snemanje, ostajata nepojasnjeni. Še vedno ne vemo, kdo ali kaj je v ozadju.

Janševa vrnitev na oblast bi namreč državo pahnila v novo etapo državljanske vojne, ki bi sovpadla s širšo, mednarodno nestabilnostjo, gospodarsko krizo in negotovo prihodnostjo Evropske unije.

Nič, kar se zdi na prvi pogled očitno, ni nujno res. Tisti, proti katerim je bilo usmerjeno razkritje »izraelske vohunske operacije«, niso nujno edini poslovni partnerji tujih operativcev.

O naročnikih ne vemo nič. Tisto, kar res vemo, pa o tem nihče ne črhne, je to, da so se predstavniki »zasebnega Mosada« (Black Cube) v Sloveniji srečali še z nekom. S kom – in zakaj? Ko bomo dobili odgovore, bo jasno več. Tudi motivi za operacijo, ki ima morda drugačno ozadje in povsem druge naročnike.

Če je v ozadju kdo, ki želi vplivati na slovensko politiko, potem se bodo »vmešavanja« nadaljevala tudi po volitvah, torej med procesom oblikovanja takšne ali drugačne vlade.

V tem primeru pa odpade teorija nekakšne zasebne operacije razvpite tuje agencije, saj bo jasno, da gre za napad na nacionalno varnost, sledi pa bržkone ne bodo vodile več na Bližnji vzhod, pač pa kvečjemu na Vzhod ali celo na Zahodni Balkan. Kajti afera s prisluškovanjem je razkrila obveščevalno ranljivost in izpostavljenost naše države, ki se včasih obnaša, kot da živimo v idealnem svetu iz Prešernove Zdravljice.

Da bi kmalu dobili novo vlado, kakršnokoli že, ni pričakovati. Čaka nas več tednov resničnostnega šova, v katerem bodo seštevali in odštevali, sestavljali in razstavljali. Če se Robertu Golobu mudi, saj naj bi načeloma prvi skušal dobiti mandat za sestavo vlade, se Janez Janša lahko pretvarja, da je na dopustu.

Ironija je, da imata oba glavna politična liderja nekaj skupnega: večina volivcev noče za mandatarja ne enega ne drugega, obenem pa neke tretje možnosti ni. V igri, ki se jo bosta šla Logar in Stevanović, brez katerih Golob seveda ne more nič, sta odveč oba.

Če bi se Janša prostovoljno umaknil kot mandatarski kandidat, bi šel iz politike tudi Golob (vsaj tako je povedal pred volitvami), kar pomeni, da bi se lahko zavrtel scenarij, po katerem bi mandatarsko mesto prevzel Anže Logar.

Še enkrat?! Da, prav ste prebrali: Janša bi mandatarstvo prepustil Logarju, ki bi tako brez težav sestavil vlado, dolgoletni šef SDS pa bi se preselil v Bruselj na položaj evropskega komisarja.

Članica sicer ne more direktno »odpoklicati« komisarja, ki jo predstavlja, in poslati novega, o katerem se mora izjasniti Evropska komisija, vendar se je kakšna takšna (za)menjava v preteklosti že zgodila. Novi komisar v tem primeru za svoje imenovanje ne potrebuje niti formalne potrditve v Evropskem parlamentu.

Če želi desnica priti na oblast, se bo morala čim bolj elegantno rešiti Janše. Funkcija evropskega komisarja je povsem dostojna, poleg tega bodo čez tri leta nove evropske volitve in desnosredinska vlada bo lahko ponovno izbrala svojega kandidata za Bruselj.

Veteran slovenske desnice je za to funkcijo idealen, poleg tega je alternativa res slaba. Janševa vrnitev na oblast bi namreč državo pahnila v novo etapo državljanske vojne, ki bi sovpadla s širšo, mednarodno nestabilnostjo, gospodarsko krizo in negotovo prihodnostjo Evropske unije.

V takšnih razmerah si nobena vlada ne more privoščiti nenehnih uličnih protestov, paralize državnih institucij in državljanske nepokorščine. Janša bi lahko iz problema postal rešitev.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.