Toda pred prvomajskimi prazniki se je zlovešča napoved o električnem mrku uresničila. No, zdela se je kot samouresničujoča se prerokba (t. i. self-fulfilling prophecy). Saj veste, če nekaj pričakujemo, četudi nezavedno, potem se to lahko zgodi. Kar pomeni, da naša pričakovanja, bodisi pozitivna bodisi negativna, vplivajo na dojemanje resničnosti oziroma jo lahko celo ustvarjajo. Ne gre le za vprašanje socialne psihologije, ampak tudi za verjetnost, da se zgodi dogodek, na katerega sami nimamo vpliva, in sproži kolektivno psihozo.

28. aprila je prišlo do doslej najhujšega izpada električne energije v delu Zahodne Evrope, v Španiji, na Portugalskem in obmejnem delu Francije. Najhujše je bilo v Španiji, saj je električni mrk povzročil vsesplošni kaos, zaradi česar je vlada, ki je sprva sumila na kibernetski napad, razglasila celo izredne razmere. Posledice električnega mrka, ki mu v angleščini pravijo blackout, so v teh časih za marsikoga nepredstavljive. Kajti če zmanjka elektrike, ne deluje (skoraj) nič več. Ni interneta, ne delujejo mobilni telefoni, saj je za nemoteno delovanje mobilnega omrežja pač potrebna električna energija. 

Prav tako ne delajo bankomati, semaforji, vode pa zmanjka povsod, kjer jo v vaša stanovanja poganjajo črpalke … Ustavijo se dvigala, klimatske naprave, ne delajo več blagajne v trgovini. Plačevanje z bančnimi karticami ni mogoče, problem je celo točenje goriva na bencinskih črpalkah, saj bi ga načeloma lahko plačali le z gotovino – in še to le, če bi vam prodajalec tako kot v starih časih izdal na roko napisan račun.

Najhujše pa je pomanjkanje informacij. Kajti električni mrk v trenutku vpliva na našo nenehno dostopanje do informacij. Če ni interneta, televizije in mobilnih telefonov, je naslednje vprašanje, kako priti do informacij, kje izvedeti, kaj se dogaja? Ena od rešitev je lahko avtoradio, kajti marsikdo doma nima več klasičnega, analognega radia na baterije ali tranzistorja, s katerim bi ujel frekvenco nacionalnega radia, kjer bi načeloma morali obveščati ljudi, kaj se dogaja in jim svetovati, kako naj ravnajo v izrednih razmerah. Zna kdo med vami še na pamet frekvenco 1. programa Radia Slovenije ali Vala 202? Več jih je, to je edino, česar se spomnim.

Izpad električne energije potegne za seboj nepredvidljive posledice, ki so jih v preteklosti, ko so države še kaj dale na nacionalno varnost, upoštevali pri gradnji kritične (energetske) infrastrukture. Tudi pri nas, seveda. Jedrska elektrarna Krško ima zagotovljeno oskrbo z električno energijo v vseh, še tako kritičnih razmerah. 

Japonci so v Fukušimi naredili usodno napako, ker niso predvideli dovolj varne zaščite zaradi posledic potresa. Kajti ko je jedrsko elektrarno, ki leži le nekaj metrov od obale, leta 2011 dosegel 15-metrski cunami, je zaradi malomarnosti upravljavcev morje zalilo kletne prostore z dizelskimi generatorji, ki so elektrarni dovajali nujno potrebno električno energijo za jedrski reaktor, saj je bila zaradi katastrofalnega potresa prekinjena oskrba z elektriko iz omrežja, torej od zunaj. In ker so se dizelski generatorji ustavili, niso več delovali hladilni sistemi, prišlo je do taljenja sredice in sledila je eksplozija dveh reaktorjev, ki sta v zrak spustila celo več radioaktivnosti kot nesreča v Černobilu leta 1986.

A države so pri kritični infrastrukturi načeloma poskrbele za vse nepredvidene posledice, civilno prebivalstvo pa je bilo bolj prepuščeno svoji iznajdljivosti. Po letu 1990, ko smo se poslovili od samoupravnega socializma in doktrine NNNP ali »nič nas ne sme presenetiti«, večina Slovencev ne ve niti tega, kje je najbližje zaklonišče, kaj šele da bi imeli doma nekajdnevne zaloge hrane, vode, sveč in baterij. V zadnjih treh letih smo sicer nekaj o tem slišali iz Skandinavije, celo nekateri nemški politiki so poskušali svetovati ljudem, naj ne izključijo kakšnega »izrednega dogodka«, ampak vse to je bilo psihološko povezano z vojno v Ukrajini in latentnim strahom nekaterih evropskih držav pred naslednjimi Putinovimi norostmi. 

Na nevarnost razsežnega, več dni trajajočega električnega mrka, ki bi zagotovo povzročil vsesplošen strah, tesnobo in morda celo paniko, da o kaosu niti ne govorimo, nas pravzaprav nihče ni posebej opozoril. In tudi če bi nas, je vprašanje, ali bi to sploh imelo kak učinek. Razmere nas praviloma vedno presenetijo in posledic se zavemo šele takrat, ko nas udarijo po glavi. Torej prepozno.

Dobra stran samouresničujoče se prerokbe, s katero sem začel današnji razmislek o našem milnem mehurčku in nevarnih tveganj okoli nas, je to, da ni nujno, da se bo katastrofični dogodek res zgodil. Morda se ne bo. A ko to pišem, priznam, se niti nočem zavedati možnosti, da že naslednji trenutek zmanjka elektrike. Kajti če bi električni mrk zaradi meni neznanega razloga trajal ves ljubi dan, po možnosti pa še naslednji in celo tretji dan, ne bi imel veliko možnosti, da se izognem resnim posledicam. 

Če nam doma zmanjka vode, verjetno ne bi imel časa, da naredim nekajdnevno zalogo za štiričlansko družino. Hrane sicer imamo vedno za nekaj dni, ampak kako bi si kaj skuhali, če pa je štedilnik na elektriko, kakšnega majhnega plinskega gorilnika pa tudi nimamo, saj ne hodimo kampirat?!

Mislite, da se bo po električnem mrku v Španiji kaj spremenilo v naši percepciji sveta? Bodo šli Slovenci jutri kupovat tranzistorje na baterije, sveče, kuhalnike na plin in kantice za vodo? Jaz gotovo ne. Kaj pa vi?