V sobotnem Dnevniku TV Slovenija so imeli prispevek o pripravi nove medijske zakonodaje, v sklopu katerega je bila med sogovorniki tudi dr. Barbara Rajgelj. Vidna predstavnica Pravne mreže za varstvo demokracije in tudi članica Sveta za preprečevanje sovražnega govora. Toda, kot izhaja iz beseda Rajgljeve, ji gre dejansko za omejevanje ustavne pravice do svobode izražanja.
Gospa je tudi docentka na FDV, kjer med drugim poučuje predmet Temelji prava. Človek se vpraša, kdo vse poučuje študente o pravu, saj je Rajgljeva za TVS izjavila, da bi morala postopek zoper nekoga, ki drugega razžali, prevzeti država. Torej, da razžaljencu ne bi bilo treba nositi stroškov in se sam ukvarjati s tožbo. To je utemeljila, češ da nekateri mediji živijo od tega, da posegajo v pravice drugih.
Gre za neverjetno razlago, ki gre v nasprotni smeri od leta 2015 spremenjene določbe kazenskega zakonika, povezane s kaznivimi dejanji zoper čast in dobro ime. Med njimi je tudi kaznivo dejanje razžalitve. Pred to novelo so recimo župani ali vodilni funkcionarji na državni ravni, ki so se čutili razžaljene zaradi nekega novinarskega prispevka, lotili novinarja na način, da so zgolj podali predlog za pregon na tožilstvo in slednje je potem, če je predlog štelo za upravičen, prevzelo pregon.
Gospa je tudi docentka na FDV, kjer med drugim poučuje predmet Temelji prava. Človek se vpraša, kdo vse poučuje študente o pravu, saj je Rajgljeva za TVS izjavila, da bi morala postopek zoper nekoga, ki drugega razžali, prevzeti država.
Funkcionar tako ni imel nikakršnih stroškov s pregonom, niti se mu ni bilo treba ukvarjati z dokazovanjem, pač pa je imel novinar kot nasprotnika v sodnem postopku tožilstvo oziroma državo. Na srečo je prišlo v času Cerarjeve vlade do novele kazenskega zakonika, ki je opisano odpravila, in določila, da lahko poslanci, župani, ministri, predsednik vlade, predsednik države, sodniki, tožilci…, ki želijo nekoga preganjati zaradi kaznivega dejanja zoper čast in dobro ime, vložiti zasebno kazensko tožbo. S čimer nosijo tudi stroške in breme dokazovanja.
Seveda je to »ohladilo« marsikaterega človeka na položaju, ki se je čutil zgolj recimo zaradi kakšnega kritičnega zapisa razžaljenega. Zoper novinarja (ali kogarkoli) je lahko nastopil zgolj zasebno. In zdaj bi Rajgljeva zadeve spet vrnila na staro!? Oziroma, celo več, iz njenih besed izhaja, da bi kar vsak državljan, ki bi se čutil razžaljenega zaradi določenega zapisa oziroma besed, predlagal tožilstvu pregon »storilca«.
Seveda so razžalitve, obrekovanja, žaljive obdolžitve lahko velik problem (posebej, ko jih izvajajo mediji) in so vsekakor zunaj sfere svobode izražanja, vendar ne more država vstopiti na mesto domnevnih razžaljencev. Morda bi lahko nekdo Rajgljevi razložil, da ne biti razžaljen ni človekova pravica, ampak mora tisti, ki se čuti razžaljenega, sam na sodišču dokazati, da je stopnja njegove prizadetosti pravna kategorija vredna obsodbe. Država oziroma tožilstvo nima tu kaj iskati. Izjema so nedemokratični represivni režimi.
