Kučan ali Drnovšek? Rupel razkriva, kdo je namesto Nata izbral Evropsko skupnost

Ne bi smeli pozabiti, da je bil to tudi čas padca Berlinskega zidu in združevanja Vzhodne Nemčije z Zahodno.

Vendar je bila V3/V4 ustanovljena za demonstracijo solidarnosti in vpliva pri scenarijih vstopanja v EU in Nato. Slovaška je bila v prvem krogu diskvalificirana zaradi političnih obremenitev Mečiarja, zato so prišle v Nato prve tri nove članice Češka, Madžarska in Poljska brez Slovaške.

Očitno je bilo vprašanje Slovenije ločeno od drugih. Vprašanje je, zakaj? Nekateri so govorili, ker so jo hoteli prihraniti za naslednjo skupino z Romunijo; vendar je leta 1998 Clinton Drnovšku rekel, da je Slovenija “številka 1”.

Tu se odpira vprašanje, ki ga je sprožil Brzezinski leta 1992 v Bologni. Ustvaril je namreč novo skupino “Evropa 2”, v kateri so Poljska, Madžarska, Češka in Slovenija. To je bil čas evforije nad zmago Zahoda oz. nad razpadom Sovjetske zveze.

Evropa si je vzela 5 let časa do leta 1997, ko je Evropski svet v Luksemburgu ustvaril neko drugo skupino, recimo “Evropa 2a”, katere članice so Poljska, Madžarska, Češka, Slovenija in Estonija, torej premik Zahodne Evrope proti Vzhodu. (Estonija je bila pred tem del SZ!)

Vmes je tekla razprava o nemškem “papirju” Schäubleja in Lamersa 1994), ki se pravzaprav nikoli ni nehala, saj je postalo jasno, da Evropo vodi šesterica “Evropa 1”, ki ni navdušena nad širitvijo brez “poglobitve”, tedaj brez razlikovanja med “jedrom” in “periferijo”. Bojišče se je imenovalo “Evropska konvencija”, ki naj bi dosegla Pogodbo o ustavi za Evropo (PUE), vendar je šlo za neke sorte britansko nezaupnico francoskemu vodstvu (Giscard d’ Estaing), predvsem pa nemškim levičarjem (Schröder, Fischer), in ustava je propadla (2005). Zgodba je doživela neslavni konec z “brexitom” (2016-2022), Nemci pa niso razmišljali o ničemer razen o ceneni energiji iz Sovjetske zveze.

Moralo se je zgoditi še kaj drugega in sicer na slovenski strani. Drnovšek je bil nad odločitvijo vrha Nata v Madridu (1997) presenečen, vendar je treba vedeti, da je bil takrat veleposlanik v Španiji Franco Juri. Po drugi strani je bil Kučan manj zainteresiran za Nato kot Drnovšek, ta pa je imel zadržke do povezovanja z V3 oz. V4. Kučan je iz različnih razlogov videl v Višegrajcih partnerje, predvsem mu je bil všeč Havel; Drnovšek pa zavoro, češ da je Slovenija boljša od drugih.

V ozadju so Američani začeli svojo igro. Pravzaprav je šlo za drugi, recimo “ameriški tir” oz. za širitev Nata s tremi državami (Poljska, Madžarska, Češka).

V ozadju je bil v letu 1998 še alternativni scenarij z New Agenda Coalition, ki so ga po vsem videzu poganjali Türk, Frlec in Kučan.

Potem sem postal veleposlanik v Washingtonu in sem si prizadeval za članstvo v Natu skupaj z Mirceo Geoannom (Romunija).

Preobrat je nastopil leta 2001 z rušenjem newyorških stolpnic WTO, ko je Nato na široko odprl vrata Bolgariji, Estoniji, Litvi, Latviji, Romuniji, Slovaški in Sloveniji.

Še večji preobrat je bila vojna z Irakom, pri kateri so ZDA (Bush jr.) dobile podporo 8 evropskih članic Nata (Britanija, Češka, Danska, Italija, Madžarska, Poljska, Portugalska, Španija) in Vilenske skupine (Bolgarija, Estonija, Hrvaška, Latvija, Litva, Severna Makedonija, Romunija, Slovaška, Slovenija). Reakcije na slovensko priključitev Vilni so bile (s svojo levičarsko frazeologijo, ki se je pozneje ponavljala pri Palestini in Izraelu) nenavadno ostre.

Leta 1999 je Evropski svet v Helsinkih določil 12 oz. vsaj 10 kandidatk za širitev: luksemburških 5 (+Ciper), Bolgarijo, Latvijo, Litvo, Malto, Romunijo in Slovaško. Leta 2004 so zahodni voditelji strnili vrste: širitev Nata je bila tako rekoč enaka širitvi Evropske unije. Domači (levičarski) komentatorji so pisali, da je Slovenija po začetnem “aristokratskem” (Drnovškovem) precenjevanju doživela srečanje z resnico, češ da so nas dali v isti žakelj z manjvrednimi.

Nekdanji zunanji minister in veleposlanik Boris Frlec mi je ob neki priliki omenil, da se je Milan Kučan 28. maja 1997 v Haagu ob 50. obletnici Marshallovega plana pogovarjal z nemškim kanclerjem Helmutom Kohlom, ki naj bi ga spraševal, kam bi se želela Slovenija vključiti: v Evropsko skupnost ali v Nato? Kučan naj bi brez dolgega premišljevanja rekel -V Evropsko skupnost! V poznejšem intervjuju je Kučan pojasnil Kohlovo stališče:

…mi je ljubeznivo in pošteno povedal, da obojega, kar sem želel, ne moremo pričakovati, da pa je pripravljen podpreti, kar je za nas prioriteta. Postavljen pred to izbiro sem odgovoril, da je to EU predvsem zaradi našega gospodarskega položaja in ovir, ki sta nam jih postvljali Italija in Avstrija.

Z Natom je povezano tudi sodelovanje Slovenije s srednjeevropskimi državami oz. z Višegrajsko skupino. To sodelovanje je Kučan podpiral, manj navdušen pa je bil Drnovšek:

Šlo je za nekakšno “aristokratsko vzvišeno pozo, češ, oni so svetlobna leta za nami, sodelovanje z njimi nas bo vleklo nazaj. Sam (Kučan, op. D.R.) sem se zelo zavzemal za sodelovanje. Višegrajsko skupino so Poljska, Češka, Slovaška in Madžarska ustanovile predvsem zato, da bi usklajevale stališča glede odhoda Rdeče armade iz teh držav ter presegle nekdanje gospodarske delitve znotraj SEV-a. Želele so vzpostaviti celovito gopspodarsko menjavo ter obenem okrepiti sinergijo pri naporih za hitrejšo vključitev v Nato in EU.

Več avtorjev v več tekstih omenja vabilo Milanu Kučanu, naj se udeleži kosila s predstavniki Višegrajske skupine in ameriškim predsednikom Clintonom januarja 1994. V svoji knjigi sem domneval, da Ljubljana na vabilo iz Prage ni odgovorila. Vaclav Havel v svoji knjigi Na grad in nazaj (2008) vabila Kučanu ne omenja. Tednik Demokracija je Kučanovo odsotnost v Pragi dramatiziral:

Milan Kučan, ki mu niti osamosvojitev Slovenije ni bila »intimna opcija«, nikoli ni skrival simpatij do Rusije in svojega nasprotovanja Natu. Vstop Slovenije v zahodno vojaško zvezo je sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja sabotiral prav on. Januarja 1994 je namreč predsednik ZDA Bill Clinton prvič obiskal Prago.

Po uradnem delu, ki je vključeval tudi kosilo Billa Clintona s predsedniki držav Višegrajske skupine (Madžarska, Poljska, Češka, Slovaška), je bil na kasnejši neuradni del predviden po formuli 4 + 1, se pravi štiri države Višegrajske skupine in Slovenija. Na tem neformalnem srečanju so se pogovarjali predvsem o varnostnih razmerah in neuradnem povabilu v zvezo Nato.

Za ta del sestanka je bila v predsedniško palačo na Erjavčevi ulici v Ljubljani poslana depeša s povabilom Milanu Kučanu, naj pride na srečanje. Praga odgovora nekdanjega šefa komunistov ni nikoli dočakala. Ta njegova tišina in ignoranca sta mlado državo drago stali: Slovenije ni bila sprejeta v Nato leta 1999 in tudi vstop v EU se je zakasnil.

V svoji knjigi poročam o Kučanovi udeležbi na konferenci v Budvi novembra 2017. O njegovem nastopu je prvi poročal srbski časopis Blic:

Milan Kučan je Črno goro, ko je leta 2017 postala 29. članica zveze Nato, opozoril, da je bila zahodna vojaška zveza v času, ko je vanjo vstopila Slovenija, stvar porestiža, danes (leta 2017) pa je Nto varnostna grožnja in grožnja svetovnemu m iru, zato se ga moramo bati…

Takšno oceno je Kučan ponovil v intervjuju za Mladino:

Ja, pred referendumom letab 2003 sem podprl vključitev Slovenije v Nato. A Nato je danes drugačen. Takrat je bil obrambna skupnost, ki je krbela za varnost držav članic. Danes je grožnja miru, policist, ki dela po nareku ZDA.